"Brez domišljije živimo samo eno življenje."

2008-06-24T21:04:00.002+02:00

Šepetaj

danes vse

slišim naglas

Šepetaj

saj odmeva

kar govoriš

Šepetaj

ker sovražim

tvojo robatost

Šepetaj

in ne drgni

frekvenc

še bolj

so obrabljene

besede ljubezni

zaradi tebe...

2008-03-02T21:19:00.002+01:00

Danes sem pisala posvetilo ljubi prijateljici, ki jutri praznuje. In želela sem ji pripisati prav posebno pesem. Takoj sem vedela čigavo. Pesem prečudovite pokojne Mile Kačič.

In sem brala... Po parih tednih. Ponavadi sem si prebrala vsaj 1 pesem dnevno.

Nekaj se je prestavilo v meni. Kar pisati sem začela. Verzi so eksistenca. In bom pisala.

Ko mi bo zapasalo, bom pisala. In ko bo matura le še spomin, takrat pa objavim svoje že nastale in mogoče še nastale pravljice. Kot pravi minus:nula, ko si v krizi, se loti novih projektov.

Ko orje čas

Slišiš

da čas

ne orje

le po gubah

Vidiš

da zatika se

v vsako pot

kjer rad

bi se ustavil

in ko se pustiš

ko jokaš

ko se raniš

Ko počneš

vse tisto

kar nikoli

nisi zmogel...

Pa še malo glasbe:

http://www.youtube.com/watch?v=uShjbCt74S0&feature=related

2008-02-21T22:11:00.004+01:00

Kotne funkcije

Palatalizacija

Gerund

Frustracijska toleranca

Final Satz

Ja, to so verzi moje vsakdanje pesmi... Matura verzi.

Ne vem, mogoče se čudno zdi, zakaj vse tako stresno, zakaj tako strašno. A je. Definitivno je.

Nikoli si ne bi mislila, da bo obdobje 4. letnika tako živcepično. Da bom trepetala. Da bom jokala. In da 2 tedna pred vpisom na fakulteto, ne bom več vedela kam. Jaz, vedno prepričana v študij slovenščine...

In da sem sedaj izbrala drugačen študij. Pot me je naključno (res tako zelo noroo hollywoodsko naključno) zanesla na informativni dan druge smeri. In v nov dan prestopila nevedoč kako, nevedoč kam.Na študij, v katerega sem verjela celo OŠ. Na študij, kjer se bom potila za ušive točke, v tista malomarna bitjeca, za katera se nisem nameravala tako sekirati.

A na žalost se bom. In bojazen, da mi spodleti, da mi ena ocena narekuje usodo. Ta bojazen...

In ja, do konca mature najbrž ne pišem. Zaenkrat so v moji infrastrukturi metafore zablokirane. In ja, žalostna sem.

Pa srečno!

2008-02-13T20:29:00.005+01:00

Cordoba.

Daljna in sama.

Kobila črna, luna velika,

in olive v moji bisagi.

Čeprav poznam vse ceste,

nikdar ne pridem v Cordobo.

Na ravnini, v vetru

kobila črna, luna rdeča.

Smrt me oprezuje

s stolpov v Cordobi.

Joj, kako dolga je cesta!

Joj, moja vrla kobila!

Joj, ko me smrt pričakuje,

preden še pridem v Cordobo!

Cordoba.

Daljna in sama.

( F.G. Lorca, Vitezova pesem )

Poglej!

Lorcine oči visijo na obrobju tebe.

2008-02-09T11:43:00.000+01:00

Potiho
nosiš brazde
mojih sanj.

2008-02-05T22:10:00.000+01:00

V meni

Gledam

za zaprtimi vrati,

če še spiš

med prebujenimi oblaki,

iščem te,

ko se v dan

ustoličijo žarki,

iščem te v rosah,

kjer mimo

sem hodila,

gledam te v cvetju,

ki nosi

tvoje barve.

Nikjer te ni.

Iščem te,

a ti ždiš v meni.

2008-01-29T21:27:00.001+01:00

Prisiljeno

Potiho,

kamor stopiš,

nosiš brazde

mojih dihov.

Otepaš se

in grizeš

s steblom

steklih bokov,

upiraš se

in jočeš,

trpko trnje

ti odpada.

In misliš,

da si dež,

ko v sonce

sem odeta,

siliš se

v zeleno,

a klorofil

sem ves

ti spila.

2008-01-21T20:17:00.000+01:00

In po novem...

Se na cesti umikajte tudi meni.

2008-01-21T10:49:00.000+01:00

Krčim se

Krčim se

znotraj divjih potenc,

ki sem jih

včasih nosila.

Krčim se

kot razparana krpa,

razcefrani delčki upa,

krčim se

kot sled

rdečega madeža

na pozabljeni srajci.

In krčim se

ujeta

na brezpotjih

tuje lune,

krčim se

prevzeta

od opoja

skritih zvezd.

Tako krčim se...

tudi v tvojih

očeh.

2008-01-15T09:58:00.000+01:00

Pravljice bodo tokrat drugačne

Probremenjenost šolarjev

Pravijo, da smo najbolj svobodna generacija, da letimo in pristajamo, da se le zabavamo in smo popolnoma brezskrbni. Da živimo v pravljicah, kjer ni čudnih sil, ki ti udrihajo po psihi, kjer ni ničesar, kar praska po hipotalamusu.

Ko v zadnjem letu gimnazije gledam obraze, ki sem jih prvič zagledala nek septembrski dan, se mi poraja kepa različnih mislih.

Gledam, kako se spreminjamo, kako odraščamo, kako gledamo na svet. In gledam zaskrbljena čela. Cel kup pritiskom tekom šolskega leta in še matura za višnjo na pokvarjeni smetani.

Ko imaš 10 predmetom in vsak od tebe zahteva maksimalno pozornost (pa naj bo maturitetni predmet ali ne). Ko imaš cvek pri filozofiji in ga ne popraviš zlepa, saj gre za profesorjev kompleks manjvrednega predmeta. Ko ti s kladivom udarjajo po vesti, da bi bilo že dobro kaj narediti za maturo. To vse in še kaj.

Potem pa res aleluja naših obrazom!

Se že začenja. Pravljice bodo tokrat resnično drugačne.

2008-01-06T18:16:00.000+01:00

Tok

Pluje

nežna pesem

po mojem obrazu,

lepi

čustev mlaka

trohneče

že občutke.

Zvok je lep,

ko pihljaš

v moje

misli,

in svet sanjav,

ko se trgam

v tvoji koži.

In kot

sivka

je umita

vonjev koža,

ves čas

praskaj me po dlani,

da vem,

da res si tu.

2008-01-06T18:02:00.000+01:00

Bodi karkoli.

Samo bodi.

Tudi v novem letu.

2007-12-26T23:23:00.000+01:00

Molče

Šepet

se suče

pod podplati,

tišina sanj

se zibje mi

v dlani

in neslišno

solza obvisi

na moji bradi.

Strah me je.

In še tišje

stene so

okoli mene,

nikogar ni,

ki bi hranil

se s solzami.

2007-12-19T21:53:00.000+01:00

Goltam

lubje tvoje duše.

Nisem kriva,

da si jo

izgubil.

2007-12-18T19:33:00.000+01:00

Občutek imam, da sem se najedla malih in tečnih mravljic. Nisem jih hotela. Zdaj jih bruham. Z žolčem vred pa jih bom še tja do julija.

Ko sem se z avtobusom peljala domov, sem imela v glavi cel kup besed. Nametanih, a vseeno. Ker vem, da bi mi določeni osebki gledali pod prste, jih nisem mogla spraviti v mojo malo popisano beležko. Misli pa so in niso. Kot tok zavesti. Pride in gre. Kot noč. Zame nikoli enaka. Uglavnem, kar sem nameravala napisati, sedaj več ne pride v mojo strohnjeno zavest.

Počutim se obešeno na lastno popkovino, ki me priklenja na mater Zemljo. Ne letim. Ne lebdim. Priklenjena. Priklenjena na ta debilno naravnan šolski sistem. Nikjer želje po motiviranju s strani profesorjev. Nikjer želje po suverenosti. Nikjer ene preklete pohvale. Kar tja v en dan. Besede. Prazne. Gnile. Piflanje. Pisanje po določenih okvirjih. Izvirnost je pač slogovno zaznamovana.

Včasih imaš pač slab dan. V navalu vsega ni navdiha. Nimaš časa za doživljanje, za stiskanje verzov v svoje naročje, za lepljenje marmornih misli. Okrog nimaš ljudi, ki te navdihujejo. Škoda. In včasih so to lahko profesorji. Včasih, a na žalost ne vedno. Sreča je pač opoteča.

2007-12-16T13:48:00.000+01:00

Brani se, ljubezen

Brani se,

ljubezen,

ko čepe

prelamljam

svoje sanje,

brani se,

ljubezen,

ko dotiki

žulijo praznino.

Brani se

kot mozaiki solz,

ki se barvajo

v bolesti.

Ko le spomine

še imam

na silhuete

tvojih misli,

brani se,

ljubezen,

ko spomin

se viha

v brezbarvni senci.

In brani se,

ljubezen,

ko dihajo

ti sanje,

brani me,

ljubezen,

ko se končno

te zavem.

2007-12-16T13:41:00.000+01:00

Ignoriram kisik na tem svetu. Tako debilen je... Ne razumem, kako ima lahko že stoletja enako formulo. Vsako leto je bolj gnil.

2007-12-07T12:41:00.000+01:00

Bel si.
In črn.
Razsuvam te v rdečo.

(se opravičujem za odsotnost, se kmalu vrnem)

2007-12-01T10:48:00.001+01:00

Roditi Sonce

Spet vse prekleto

nad mojo glavo,

spet potacano

od tac

življenja,

spet ista siva

turobna lava,

spet utopljena

v reki Ganges.

Kriva dimenzija,

umazan cvet

flaminga,

zatečene

potne roke in

kalvarija nad mano.

A meni je lepo,

rodila sem Sonce.

2007-11-28T17:04:00.000+01:00

Telo mi mečkaj.

Le tako boš zaznal

težo svojih misli.

2007-11-21T17:52:00.000+01:00

Pletilke miru

Spletla bom

mir

v svoje dlani

in si

zakrila obraz.

Spletla bom

mir

v črte dlani

in jih kazala

jasnovidkam.

Spletla bom

mir...

Da ne bo bolelo.

Da ne bo ihtelo.

Da ne bo tiščalo.

2007-11-18T10:47:00.000+01:00

Nebo molči. Sonce in oblaki drugje. Nad peskom.

Jesen se preveša v zimo. Le malo tistega rabim, malo tistega neotipljivo mojega. Le malo bobnov, piščali, eksotike. Le malo zahajajočega sonca.

Zgoščenka Hossam Ramzyja in arabska mistika. Hafis v mojem naročju. Ko bi le nekdo bral njegove verze z mojih ustnic!

Ritem glasbe nehote ziblje moje boke, počutim se kot takrat, ko je navsezodaj odmeval spev mujezina. Kot takrat na Arabskem polotoku.

Moj pogled se zazre skozi okno. Drevo pleše shimmy ob melodiji vetra.

(shimmy tehnika-pri orientalskem plesu tehnika tresenja bokov)

2007-11-15T21:21:00.000+01:00

Vetru

Ne zastiraj me

veter

ko surovost

nabreka

v udih

ko zavist

kriči

v popkih cvetja

ko se pomlad

lovi

v gubah jeseni

ko se čas

mori

v sivih krempljih.

Ne zastiraj me

veter

ne zaduši me

med trupli

ko drviš

besniš

pojenjaš

in ne kradi

mojih pesmi...

ne zastiraj duše

veter.

(namenjena mnogim, ki ne verjamejo vame)

2007-11-14T20:35:00.000+01:00

Strele razkosavajo temo.

In moj mir.

Zamolklo rdeča soba

vsa v ognju,

V plamenih je postelja.

Sikajoči zublji

ližejo moje telo.

Poleg mene še nekdo

(obraza mu ne vidim).

Čutim ga.

Zrak presketa,

Zdaj sem vijoličast plamen,

zdaj cvet divje potonike,

ki se zvija od spečine.

Zavest se trga.

Silovito ihtenje

mi stresa drob.

(Neža Maurer: Uročeno)

2007-11-10T10:10:00.000+01:00

Jesenski dan, pravzaprav rahlo nenavaden za ponavadi dokaj mrzel november. Hodim po tlakovani mestni ulici, nad mano pa se menjavajo Sonce in oblaki, svetloba in tema. Menjavajo se tudi ljudje, drveči po isti ulici.

Začnem konzumirati okolico. Toliko različnih obrazev, želja, pogledov, morale. Toliko različnih gub in osebnih izkaznic. Ista pa je hitrost, podrejena dvema plastičnima kazalcema.

Napotim se proti trgu in še vedno opazujem ljudi.

Iščem nekoga, ki se bo ustavil in vdihnil.

----------------------------------------------------------------------------

Dih.
Tišina.
Dih.
Pišem pesem.
Lovim
strasti,
nerazburkane
verze,
razbiram z ustnic
ti strahove.
Borim se.
Ne minevam.
Bitka
s kazalci.
Meso
in
plastika.
Okrog balast.

2007-11-06T18:24:00.000+01:00

Vesoljni potop II

Jesen

se otepava

dotikov zime

in ti

poljubljaš

me po vratu,

skominjaš me

in riješ,

ližeš

in stopnjuješ.

Je pretečen

poljubov rok?

Hkrati režeš

moje sanje,

trgaš jih

in grizeš,

piješ

žolče pesmi,

razlivaš jih,

zastiraš.

Je tvoj prihod

potop vesoljni?

Drviš

v tihe čute,

besniš,

pretepaš Sonce,

divjaš

po mojih mislih,

prebijaš

zvočni zid.

Kje je

Noetova barka?

2007-11-04T09:41:00.000+01:00

Skrito

Na okenske police

sloneči ljudje,

zaviti v žalost,

otožnih oči,

a zaprtih polken.

Koliko solz

zlitih v isto zvezdo...

zaprtih polken...

molčijo...

Molčim.

Molčiš.

Svet molči.

Toliko bolečin,

a vsak

skozi park

ponosnih lic

in v culo

skritih trnjev.

2007-10-28T12:59:00.000+01:00

S povečavo

Luščijo se tla

dan drobi se

v plašni dlani.

Tako sam

si danes.

Oči

brez izraza,

praviš?

Globje poglej.

Ti posodim

lupo?

Tako sam

si danes.

Sloniš

in pesniš.

Nezanimiv,

praviš?

Še bogovi bi se stepli zate...

2007-10-28T11:50:00.000+01:00

Sopihajoča
slabost
si
sprevrača
spomine.

Sproti
sezuva
sladkosti
spokojne
sivine.

Silne
sanje
sijejo
stokratne
skeline.

(Bruno Urh: Samote)

Posvečam jo Deževni deklici, s katero sva se srečali v petek in ugotovili, da radi bereva Urha.

2007-10-24T14:39:00.000+02:00

Piše se...

Štejem

svoje pesmi,

jutro,

ko se s črnilom

razlivaš naokrog,

ko besede

ožemam zate

in mehčam

obraze zarje,

ko rišem ti obline

in vzhajajoče sonce

bere tvoje gube.

Poljubljam ti dlani

in kot romarka

sledim,

ti spletam kite

v vence stihov,

in gladim

te po laseh,

jutro.

Noč se piše.

In vsak list

z odrgnino prejšnjega.

2007-10-24T14:24:00.000+02:00

Goslač na strehi,

mjuzikel

Včeraj sem si v okviru dijaškega abonmaja v MGL-ju ogledala mjuzikel Goslač na stehi, ki je bil izveden zelo lahkotno, doživeto, glasba in ples sta bila prima, vzdušje še bolj. Dobra igralska zasedba je tako v vrhunec popeljala skoraj polno dvorano, vživetost v celotno zgodbo pa me zabava še danes. Priporočam!

Goslač na strehi je postavljen v carsko Rusijo leta 1905, v občutno idealizirano vasico Anatevka, kjer je večinsko prebivalstvo sicer judovsko, vendar se mora kljub temu podrejati volji ruske manjšine. Gre za območje na tako imenovanem "ozemlju naselitve", kjer so Judje v carski Rusiji živeli pod strogim nadzorom oblasti. Leto 1905 pomnijo Judje po vsem svetu kot črno leto pogromov, v katerih je v carski Rusiji umrlo na stotine ljudi, več deset tisoč pa jih je čez noč ostalo brez imetja in doma. "Štetl" pomeni v jidišu 'mestece' in je naselbina, v kateri so Judje večinsko prebivalstvo. Prebivalci štetlov so se od drugih ločevali po veri in jeziku, svojo drugačnost pa so izkazovali tudi z obleko in videzom. Življenje v štetlu, v tem primeru Anatevki, poteka na osnovi judovskih navad moralnega, etičnega in socialnega značaja - po njih živi tudi glavni junak Tevje (Janez Starina / Janez Hočevar k. g.) z ženo Golde (Judita Zidar / Nadja Zadnik Strajnar). Mlekar Tevje in Golde imata pet hčer (Jana Zupančič, Ana Dolinar AGRFT, Iva Krajnc, Nina Bjelica k. g., Zala Linea Rutar k. g.). Tevje je globoko veren človek, ki pa ima z Bogom oseben odnos: z njim se pogovarja in prereka, se pritožuje čez njegove odločitve in se z njim tudi pogaja. Vdan je religiji in tradicionalnim vrednotam, ki jih že stoletja neguje vsa Anatevka. Vendar pa se svet in civilizacija zunaj na videz varnega zavetja štetla hitro spreminjata. Te spremembe se odrazijo na starejših treh hčerah, ki se uprejo volji staršev in vaške skupnosti ter si same izberejo ženina. Tradicionalne vrednote družine in varnost Tevjevega sveta se zamajejo. Njegov svet začne razpadati. Prva hči si sama izbere za ženina krojača in si s težavo pribori očetovo dovoljenje za poroko. Druga hči si izbere študenta-politika in prosi očeta le še za blagoslov. Tretja pa si izbere ruskega vojaka, kar je za Tevja nekaj najhujšega, saj izbranec ni Jud. Za Tevjev miselni svet je ta izbira nesprejemljiva, zato je hči zanj izgubljena. Obenem se tudi Anatevki nezadržno bliža vihar zgodovine: sprva se pokaže kot opozorilni pogrom nad Judi, ob koncu pa tudi kot izgon in obsodba na večno pregnanstvo in vandrovstvo. Tako se tudi Tevje z ženo in najmlajšima hčerama napoti v Ameriko, kjer se jim bo pridružila še najstarejša hči z možem in otročičkom. (vir: www.mgl.si)

2007-10-21T13:42:00.001+02:00

Ko te prešine

reci trikrat

Ljubim te

Zanj

zase

za pozabljene

(Mila Kačič)

2007-10-18T19:52:00.000+02:00

odprite dušo

človeku

in zvezdi...

o,vi,

ki ste vse,

le pesniki ne.

(Srečko Kosovel)

2007-10-17T17:19:00.000+02:00

Ranjeno

Ranila sem

pot

s korakom pohojenih sanj,

ranila sem

lino

vzhajajočega sonca,

ranila

rano jutro

vstopajoče v meglici,

ranila sem

čas,

ga vrgla v nebo.

In ranila

krivuljo,

ki dela nasmehe,

ranila

zeleno

Lorci iz mesečine,

ranila

sem vse tisto,

kar dnevu dano

je bilo.

Vem.

Priznam.

Le grešnik sem.

2007-10-14T11:06:00.000+02:00

Sanjati svoj svet

Primi me za roko,

slepa deklica,

ubeživa,

bosi teciva

preko zlatih zablod,

mimo navlake sveta,

okrog dolgonogih trav,

blizu vozečega drevesa.

Slišiš,

kako svet je prazen?

Vonjaš,

kako svet je tuj?

Skrijva

pesmi sonca,

zvezd

in čutne lune,

skrijva vse v žepe,

dokler nimajo še cene.

Primi me močno,

slepa deklica,

teciva hitro

mimo poslinjenih oči,

teciva,

beživa

sklonjenih glav,

skrivajva pri sebi

najlepše verze čutov,

skrivajva v žepu

umetnikov luči.

In mirno zaspi,

zapri oči,

moja mala deklica,

oh, ko bi vedela,

da najlepše sanjaš ti.

2007-10-10T19:15:00.000+02:00

...me moriría por verte de noche
mirar pasar las cruces anegadas,
de pie llorando,
porque ante el río de la muerte lloras
abandonadamente, heridamente,
lloras llorando, con los ojos llenos
de lágrimas, de lágrimas, de lágrimas...

...hotel bi umreti, ko bi te videl ponoči,
kako gledaš potopljene križe, ki hodijo mimo
pokonci in jokajoč,
tam ob reki smrti stojiš in jokaš
zapuščen in ranjen,
jokaš jokajoč, z očmi, ki so zvrhane
s solzami, s solzami, s solzami...

(Pablo Neruda: Oda F.G. Lorci)

2007-10-07T17:28:00.000+02:00

V vsakem času najden

ko se zavem

da si ti

jesenski dež

ki spira misli

iz črne zemlje

ko se zavem

da si ti

kot snežni metež

ki zapolniš

prazne sanje

ko se zavem

da si ti

na zeleni jasi

ko pomladno

se prebujam

ko se zavem

da si ti

v slanem okusu

ko se morje

zliva vame

in ko se zavem

da si ti

kot tisti čas

ki je že odšel

a se spet vrača

2007-10-06T11:58:00.000+02:00

Pot

Sprehodi me

pot

prek Mure

vse do Save

sprehodi me

pot

kjer presiha pod nogami

sprehodi me

pot

po Srečkovem Tomaju.

Išči me

pot

na sveti gori armenski

išči me

pot

v iranskem Isfahanu

išči me

iščoča

rojenega Hafisa

išči me

pojoča

pod arabskimi oboki.

Ujemi me

pot

ko v sari sem odeta

ujemi me

prek Nepala

ujemi me

prek Tibeta

ujemi me

pot

pod strehami neba.

Nosi me

pot

med koralnimi grebeni

nosi me

pot

spoteno v Dolino smrti

nosi me

pot

da spogledujem se s tangom

nosi me

nosi

v črno Afriko.

In vračaj me

pot

z okusom po potici

in vračaj se

pot

saj pogrešam te že.

2007-10-05T18:57:00.000+02:00

Nekje sredi puščave z Neikko in Neikkom

MI lahko verjamete, da sem v dobri uri časa prešibala Maroko, Alžirijo, Libijo, Tunizijo in Egipt? In da nisem spustila niti Arabskega polotoka?

Da sem se počutila kot deklica nekje sredi puščavskih dun, z nogami zakopanimi v nežen pesek. In da mi je poleg vsega še sapica nosila najlepše besede speve ljubezni. Ne verjamete? Da nakladam? Oh, to pa ne.

Nedaleč stran, nekje v zavetju Grosuplja sem bila priča rojstvu nove zbirke Dragice Novak Štokelj in Nika Brumna. Branje pesmi me je odneslo nekam daleč stran, kamor me samo lepa beseda lahko. In že sem zaplavala. Moja duša se tako odzove na tako dobre pesmi, kot so bile včeraj njune.

In smo povečerjali verze... skupaj. Jaz, moja prijateljica, mnogo obiskovalcev in naši dragi bloggerji. Ja, spoznala sem Alenko, Nika, Matjaža, Matevža in Lucijo. Dragico pa poznam že od prej, ko me je učila slovenščino. Narisati obraze tem virtualnim prijateljem, je bilo čudovito.

In skupaj smo potovali po verzih... Potepinci kot Neikka... Potepinci kot zrnca peska...

2007-10-02T20:54:00.000+02:00

Tebi

Pod perut se skrij,

ranjen človek,

ker vem,

da boli

in vem,

da te strah je.

Pokrij se z listjem,

objokan človek,

ker vem,

da te zebe

in vem,

da hudo je.

Objemi drevesa,

osamljen človek,

ker vem,

da si sam

in vem,

da si daleč.

Nasmehni se sebi,

prekrasen človek,

ker vem,

da lahko

in jaz

se bom s tabo.

2007-10-01T21:04:00.000+02:00

Čakam te.
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisočemi stopinjami
začutim tvoje,
kdaj med tisočemi zaznam
tvoj dih.
Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,v menjavah senc pod večer…
O, leta dolgo
te iščem.
Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel talmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje…
Nekoč boš prišla.Ker moraš priti.

(Ivan Minatti; pesnik, ki suče pero po mojih občutjih)

2007-09-29T19:15:00.000+02:00

Poljub
ni le igrivo izmenjavanje
diha in sline
Poljub
ni le uvod
v čutno divjanje
ko se zagrizeš
v duše in telesa
globine
Poljub
te zaziblje
da izgubiš tla pod nogami
krikneš od bolečine
in ko mine
si kot izpraznjen

Poljub
je tudi obupna prošnja
za troho človeške
bližine

(Mila Kačič, pesnica in igralka, 1912-2000)

2007-09-26T18:57:00.000+02:00

Dišiš

Dišiš

po pravkar pokošeni travi,

po žaklju sivke znotraj dvornih soban,

po svežih medenjakih v culi pleteni,

po vonju kokosa izpod zelenih palm.

Dišiš

po morskem vetru polnem soli,

po poljubih na obrazu marjetic,

po ščepcu peska iz nedrja Sahare,

po pijanem grozdju s prebujenega Krasa.

In dišiš

po Lorci,

po Menartu,

po Hafisu...

in dišiš opojno,

ko te vonjam skozi pesem.

2007-09-24T19:56:00.000+02:00

Preteklosti sled

Gledam te,

gora,

kako se budiš.

V jutranjem svitu

te sonce poljublja,

v nocojšnjem zahodu

vsa rožnata spiš.

Tako daleč sem stran

in tako blizu

sem bila ti.

Ko sama stojiš,

prav majhna,

nepomembna,

ko si objeta

s tisočero pogledov,

dotaknjena

z negovano

in hrapavo dlanjo,

ko pušča sledi

na tebi speči Mojzes,

ko te gledam ob sebi,

gora Nebo.

2007-09-23T12:40:00.000+02:00

Povsod je namen

Razočarana,

a ne padam

na tla,

da se obme

ne bodo spotaknili

ljudje,

moč mi peša

a je ne zavržem,

z zadnjim vatom

se upiram

na pero.

Jočem,

a ne v prazno,

s solzami zalivam

posušene cvetice.

Tavam,

a nikoli sama,

izgubljenim pticam

kažem smer

na jug.

2007-09-23T10:20:00.000+02:00

Verjamem v sonce,

tudi kadar ne sije.

Verjamem v ljubezen,

tudi kadar je ne občutim.

(napis v neki kleti v Kölnu, ki so jo zbombardirali med 2. svetovno vojno)

2007-09-20T18:09:00.000+02:00

Poznate barvne razglednice, ki jih dobiš na info tockah L'MIT po vsej Ljubljani?

http://www.lmit.org/kajme3.html

No, vsako leto ustvarijo nov natečaj, ki je na objavljen na spletni strani http://www.lmit.org/ (sedaj poteka že nova sezona natečaja). Natečaj za sezono jesen 06/poletje 07 se je zaključil in prejela sem mejl, da bo tudi moja misel med 8, ki jih bodo ilustrirali in natisnili. Nove razglednice nas bodo osrečevale že konec oktobra.

http://www.lmit.org/kajmeG.3.html

čopič

(ker si z njim lahko pobarvam dan)

Anja

2007-09-19T20:15:00.000+02:00

V realnost

Levo-

hinavsko rastoče klasje,

desno-

ptič ptiču tujec,

ozreš se še gor,

so zvezde ugasle,

ko zreš v nebo,

bi plačati smel.

Otekajo veke

globalno sergete,

skelijo,

bolijo

pod UV lučjo.

Se zastiram z vesoljsko

volneno odejo

in rišem pogled

v svoj kapital.

Svetla tema

v mojih je sanjah,

vem,

kako živeti je slep.

2007-09-16T10:45:00.000+02:00

Samo sanjam?

V hrapavo dlan
stisnjeni žeblji,
kri
in tegoba,
dih v onstran.
Junak si,
si borec,
jedka skušnjava,
Noe
in Herkul
postanih si sanj.
Jecljavo te božam,
te režem po vratu,
brišem ti prah
z zalepljenih vek.
Nocoj
te preklinjam,
nocoj
umorim te,
a jutri nocoj
se nikdar
ni zgodil.

2007-09-16T10:40:00.000+02:00

čuti narave

fotografska lirika

presiha v meni

(navdih nad fotografsko razstavo Andreje Pekljaj-Odstiranja)

2007-09-12T22:35:00.000+02:00

Sita sem

Sita sem

brbončic

in grenkega okusa

žveplenih ustnic

grenkih oči

in sita

gledanja na uro

terorja v glavi

praznih besed

sita

da svet je premajhen

za lačne oči

za gnezda vseh ptic

za roko v roki.

Sita sem

ko jokaš o soncu

ko jokaš o zvezdah

a vidiš jih ne.

In lačna

besed sem

in verzov

in ritma

sem lačna na svetu

a o pesnikih

nihče.

2007-09-10T21:43:00.000+02:00

Muze muza

Božanstvo si,

moja muza,

ko podtikam te v sanje,

ko zatikam svoje verze

v brezčasne Grkov stebre,

ko zaniham svoje čute

v atenškem suhem vetru,

ko spotikaš me

med kamnom,

moja roka,

moj si Zevs.

Ko te piham skozi prste

mimo zlatih misli sonca,

prehitevam tvojo hojo

mimo levjih vseh soban,

ko vonjam ti na vratu

večno sled antike,

ko med verzi me zamujaš,

isto tvoja,

nov je čas.

2007-09-09T13:11:00.000+02:00

Zadnji dnevi so bili pestri. Utrujenost se je nabirala na mojih vekah. Pa je bilo potrebno biti zbran in pozabiti na 100-kilogramske veke. Mi je uspelo. Celih 5 dni sem jih nosila, med vikendom pa so na srečo shujšale. Dobro se držijo, zato sem nazaj. Se opravičujem za odsotnost.

Daljica življenja

Čas je daljica:

omejena, določena.

Hodim po vrvi

in lovim ravnotežje.

Ne smem zgrešiti koraka,

da ne izgubim trenutka.

(Neža Maurer: Igra za življenje)

2007-09-04T20:23:00.000+02:00

trpko se sklanjam

metulja na ustnicah

spet izmaličim

2007-09-03T10:49:00.000+02:00

Šepet vetra je bral moje misli. Duša je rojevala novo pot. In življenje se je skrilo v enega izmed kotičkov, branih v usedlini želja.

Ker živim...

Ker ljubim...

Ker doživljam...

Ker čutim...

Močneje kot drugi? Bolj intenzivno kot sonce?

Čutim še globje, čeprav sem spet doma. Toliko novih stvari, ki mi jih je prineslo poletje, toliko čarovnij, ujetih v poletne noči, toliko hrepenenj, odvitih iz celofana...

In spet vse hiti dalje. Sem že polnoletna. Konec je počitnic. Čaka me prelomno leto. No, eno izmed njih. Mu bom kos? Seveda. Z novo energijo, z novo inspiracijo, v krogu pozitivnih ljudi. In z vsemi blogerji ter njihovimi verzi, ki spodbujajo mojo domišljijo in božajo še vse nevzburjene živčne končiče.

In vroče je. V meni.

2007-09-02T15:33:00.000+02:00

Modro in belo

Klešem te

moj beli Santorini

klešem te

v modra polkna

v lesena vrata

v ravne strehe

izgubljam se

na sonca topli vzpetini

potrebujem te

da zapiham verze vate...

in še te klešem

v podobi lastne biti

te zaoblim

v svoje tihe

modre stihe

in te zavežem

v zadnji veter

poletnih teh spominov.

2007-08-24T11:54:00.000+02:00

Za vse zaljubljene...

Podarjam vam pesem T. Kuntnerja iz zbirke V lesu ogenj, ki mi jo je priporočala bloggerka Odsevi neba. Včasih so stvari tako enostavne...

Življenje je skoz srci rilo.

Sicer se ni med nama spremenilo.

Le malo bolj je otrdela koža

in roka tvoja me drugače boža.

2007-08-23T20:00:00.000+02:00

Izpraznjeno

Telo

umito z ožeto oljko

mi ližeš,

nežno kožo

oplazi

tvoj drget.

Lasaš me,

me vonjaš,

tvoja hladna devica,

me grizeš,

me tipaš,

tvoja bujna Afrodita.

In obliznem si

z ustnic

poznano smetišče,

ujeta v pogledu

tvoja senca

v plašču.

Spomini nate

strašijo

lovijo

oranžno morijo,

spomini nate,

a tokrat

tako prazni.

2007-08-21T23:17:00.000+02:00

temno postaja

lino toplega sonca

v tebi poiščem

2007-08-19T17:16:00.000+02:00

Morski sen

Molčiš,

prazna plaža,

ko pena valov

se sklanja k tebi,

ko sol te boža

skozi tisočerih kamnov,

ko zvezda hlipa,

da izda ti svoje sanje,

ko molčiš

in obenem šepetaš

najlepšo zgodbo

in z dlanjo dotikam

se tvojega obličja,

ko koža pleše

na udih peska,

ko sama si,

le moja,

prazna plaža.

2007-08-19T15:55:00.000+02:00

Mediteran v zraku

Morje odseva

mi tvoje poteze,

v gubasti školjki

tvoja je dlan,

v turkiznosrebni

se kopajo misli,

tu slana se noč

mi lomi v dan.

Spirala občutkov

prevrača me

k tebi,

nemirna je noč,

ko ti še spiš.

2007-08-19T15:08:00.000+02:00

Razgaljena sol

Tukaj,

na tej skali,

kjer že milijon ljudi

spusilo je v morje

šum hrepenenj,

tukaj,

na tej skali

je danes

samo moj.

Kjer oblaki trgajo

v nežni se dlani,

kjer peruti galeba

slonijo na meni,

Kjer kodram

si s prsti slana pramena,

ko veter mi

z juga

piha tvoje ime.

2007-08-10T13:04:00.000+02:00

Brez limita

Izginjam

preperela od sonca,

vsa polna

ugrizov modrasa,

presiham

kot čustva v meni,

na noč,

ko sanjajo vsi.

Razbolela

od gnitja občutkov,

spotena

od hlipanja duše,

preklana

prek tisočih trupel,

na noč,

ko ljubijo vsi.

Postana

od vse empatije,

zažgana

prek žetve tegobe,

prekleta

od hladnih obrazov,

na noč,

ko limita več ni.

2007-08-09T16:12:00.000+02:00

zvedavo nebo

nastavljajo oknu se

kapljice dežja

2007-08-08T14:14:00.000+02:00

Mogoče ne ustreza k samemu kontekstu mojega bloga, a vseeno...

Danes sploh ne morem več zadrževati. Saj ne, da se obremenjujem s takimi zadevami, a vendarle je žalostno. Sem po naključju zašla na stran www.glasujzame.com in bila dobesedno šokirana. Kje so se mladini izgubile vrednote, ki naj bi jim jih vcepljali starši? 12, 13, 14 letnice napol gole, imela sem občutek, da tekmujejo, katera bo odvrgla več. Pri tem ne mislim za malce krajše majčke in dekolteje, tukaj gre za poziranje v spodnjem perilu!! In to še ni vse. Bila sem v dilemi, če sem sploh zašla na slovensko stran, komunicira se namreč v vseh jezikih, le na slovenščino so pozabili. Da jim je vzor Crvena zvezda, Ceca in podobno, ja, to mi je bilo jasno.

Žal mi je za vse mlade punce, ki so prehitro izgubile svojo otroškost, ki se iščejo v stvareh, ki jih dolgoročno ne morejo osrečiti. Žal mi je zanje, ker že tako mlade živijo v prepričanju, da je za ljubezen potrebno razgaliti svojo zunanjost, na notranjost se itak pozablja. Žal mi je za slovensko narodno zavest, ki je praktično skoraj več ni.

Razumem, da so/smo mladi. Razumem, da jih/nas razganja. Vendar vse skupaj uhaja izven mej normale. Bodimo malce uporniki, bodimo malce frajerji, bodimo malce drugačni. A na vrednote pa nikar ne pozabimo.

2007-08-07T11:18:00.000+02:00

Zlata harfa

Danes

počutim se

kot deklica

ob zlati harfi

in igram.

Veter

mi nosi

prosojno tančico,

pramen las

odkrije mi.

A jaz zbrano

posvečam se

sleherni sruni,

božam

jih s prsti

nežnih sozvočij.

Boli jih melodija,

boli jih,

ko igram.

Sama

pa skrivam

objokan obraz.

2007-08-05T14:14:00.001+02:00

vem,
da si nekje tam,
res blizu,
da nekje tam
sanjaš me.

2007-08-05T12:01:00.000+02:00

Zebe me

Čutim

kako hlad

ovija mojo kožo

nocoj

ko okno

pustila sem priprto

strah me grize

je notri votel

ko srh me liže

a tebe ni.

Zlezi skozi lino

preženi vse iz mene

daj

stisni me

ljubezen

da zeblo me ne bo.

2007-08-04T16:26:00.000+02:00

Rumi, Jalal ad-Din (Jelaluddin ali Jellaludin) Muhammad Din ar
(1207-1273)

Rumi se je rodil v majhnem mesecu Balkh, v zdajšnjem Afganistanu. Njegova drižina se je veliko preseljevala, na koncu so se nastanili v kraju Konya, kjer je Rumi živel vse življenje, razen za časa študija v Allepu in Damasku. Leto po očetovi smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Osnoval je red Merli, od koder izvira tudi plesni obred Sama z derviši, ki se plesoči vrtijo v krogu.
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din pomeni veličanstvo religije. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše. Prevedene so v mnoge jezike, pred kratkim nekaj tudi v slovenščino. V njih nešteti umetniki in iskalci resnice najdejo navdih in smisel. Njegovemu glavnemu delu sedmih knjig s skupnim naslovom Mathnavi pravijo tudi perzijski koran.

Pobuda za to objavo je bilo branje njegove zbirke Skrivna glasba, vendar pa je njegovih pesmi, ki so prevedene v slovenščino, le za pokušino.

Z ljubeznijo ne moreš trgovati,
izbire nimaš.
Ljubezen je zrcalo.
Če si dovolj pogumen,
da vanjo se zazreš,
odseva tvoje bistvo.

Če harfa se polomi, nič zato.
Pojavilo se bo stotine drugih.
V objemu smo ljubezni se znašli,
kjer vse je glasba.
Če harfe vse na svetu
bi zgorele,
še vedno v srcu skrita glasba
bi zvenela.
Ne skrbi, če ugasne sveča,
imamo iskrico,
ki znova prižge ogenj.
Vse naše pesmi so kot
pena na valovih bivanja.
Dragulji so v globinah skriti.
Milina naših pesmi
je samo odsev tega,
kar skriva se na dnu.
Ustavi tok besed.
Okno srca odpri,
naj spregovori ti duh!

Pride čas, ko morje in nebo

se morata spočiti.

Pride čas, ko

se celo nebo umakne.

Pride čas, ko se izčrpani popotniki

spočiti morajo

po dolgem potovanju.

2007-08-02T16:59:00.000+02:00

Naj gre v slast!

Rada se sprehajam med knjižnimi policami, resnično rada obiščem knjižnico. Venomer uživam v spokojni tišini in iščem še neodkrito zdravilo za mojo razorano dušo. Mogoče bi lahko knjižnico v teh dneh, ko razsaja sodobno kovaštvo besed, preimenovali v 'welness center knjigožerov'.

Da pa ne bom spet zašla... Med mojimi odkritji na področju poezije se je znašlo tudi ime BRUNO URH, sicer kot pravi Wikipedija, slovenski arhitekt, pisatelj, pesnik, plezalec, dramatik. Njegova miniaturna knjižica pesniške zbirke ARHE, ovita v črno naslovnico, se je znašla pri meni. Bila sem prijetno presenečena. Pesmi z veliko mero izvirnosti, posebnega sloga, razkošne metaforike in hkrati močne sporočilnosti, so kar odmevale v meni.

(če ima kdo informacijo o tem, če je zbirka v prosti prodaji, naj mi prosim pove)

Trepalnice

Tako dolge.

Tako črne.

Kako pokrijejo globoke oči.

Zame nobene več tako dolge.

Zame nobene več tako črne.

Jih solza dolge naredi?

Nobena naj več ne spolzi.

Prosim, zaspi. Še enkrat zapri oči.

Tragedija

Dionizično veselje.

ti si zbor,

jaz gledalec.

Nimava nobene želje.

Le tako skrijeva strah,

pred tistim, kar si želiva,

pred nemogočim ciljem

dvigniva prah.

Vse uripa v istem ritmu srca.

Pijva jo čašo.

Strup je v njej.

V loku gledališča naj se konča

pregrad in razlik

zavrta predstava

naučenih razmerij

in sprijenih oblik.

Pesnik

Pesnik je najpogumnejši mož.

Od rojstva mrtev.

Ubita senca med navlako kož.

Nenehna žrtev.

Lebdeč nad prepadom duše in telesa.

Bojevnik neustrašen.

Obiskal pekel in nebesa.

Le v življenju plašen.

2007-07-31T19:04:00.000+02:00

Diši po tebi

Sanjam

da leživa

nekje na tleh

na vijoličnih tleh

danes

le za naju

ustvarjene Provanse

in vse diši

ko veter vije

vonj po sivki

skozi moje laske

in vse hromi

ko sonce sije

tako omamljena

od arome sva ljubezni

in še zadnjič

se privijem nežno

k tebi

in ko greš

še vse okrog diši

po tebi...

2007-07-31T17:27:00.000+02:00

Tam, kjer sta Lolek in Bolek...

(Misija: Hrvaška)

Ura je poldne. Vrišč otrok, ki se razlega na vseh koncih plaže, v tem trenutku pojenja. Ljudje se v času najmočnejšega sonca skrijejo, hkrati pa je to čas za kosila. Tudi sosedi s plaže, katerih ogromna hladilna torba Loleku dela senco, so odšli, zato se kmalu po njihovem odhodu spakirata tudi onadva.

Umakneta se v bar bližnjega hotela tretje kategorije, kjer preznojena na plastičnih stolih čakata na postrežbo. Naveličan Bolek podviza natakarja: "Še tukaj bi naročila!" Natakar sicer z glavo pritrdi prošnji, a prej postreže goste, ki so prišli 5 minut za njima. Lolek in Bolek vstaneta in še bolj preznojena odideta do sosednjega hotela. Od sonca ožgana trebuha potisneta noter, se usedeta in zavpijeta natakarju: "Ein kleines Bier und Wasser, bitte!"

2007-07-30T12:40:00.000+02:00

Tam, kjer sta Lolek in Bolek...

Tako se rinejo na plaži, da se koža dotika s kožo drugega prepotenega telesa, oba sta željna dopusta, plaže, morja, še več, želita si meter krat meter svojega prostora za posvinjano brisačko, a vesta, da realnost prednjači sanjam, da sta pač tam, vsak na svoji brisački, a tesno skupaj.

Umazana od peska, prilepljenega na preznojeno telo, se odločita za kopanje v morju, a se v prebijanju med gnečo otrok že petič premislita. Raje se poščijeta v vodo in odkorakata nazaj na brisačko, kjer sežeta v hladilno torbo po novo piksno piva. Potem pa bosta čez teden dni razlagala sodelavcem, hišniku in kuharici o počitnicah s privat plažo, bazenčkom in turkizno vodo. Realnost je sicer drugačna, a tako postavljata okvir svojim sanjam. V nedeljo pa spet v cerkev.

2007-07-29T15:55:00.000+02:00

Predaleč

Nagovarjam te,

dan,

da odneseš moj šepet mu,

da zapoješ na uho

mu mojo melodijo,

da iz misli mu prebereš

še nerojene stihe,

da s sapo mu poveš,

kako pogrešam ga.

Nagovarjam

ocean te,

da okopaš ga s poljubi,

da zaliješ z močnim tokom

na dnu potuhnjene strasti,

da razbereš mu z ustnic

ljubeče vse besede,

da z valovi mu poveš,

kako pogrešam ga.

Nagovarjam te,

zvezda,

da posvetiš mu na veke,

da zasipaš ga s srebrom

po dišeči nežni koži,

da ponoči mu pokažeš

ista se kot meni,

da z bliščem mu poveš,

kako pogrešam ga.

2007-07-19T21:57:00.000+02:00

Peščene oči

Stisnjena

v tvoj objem,

ravno prav nežno,

da lahko verjamem,

da v zlatih šalvarah

ti vstopim v sanje,

čez pesek ljubezni

utiram si pot.

Vanj s prstom

zarišem

ti svojo silhueto,

na rtu pečine,

kjer ubija se dan.

Ob ognju

pogane

primitivno častiva,

previdno

s poljubi

označiva pot.

Jaz odidem iz sanj

kot princesa na levu

in zbudijo v dan

te peščene oči...

2007-07-18T07:10:00.000+02:00

Hafis

je umetniško ime Šems ed-Din Muhameda, ki v arabščini pomeni "tistega, ki zna Koran na pamet". Rodil se je v Širazu v Perziji. Poklicno ga je razlagal na medresi (muslimanski višji verski šoli). Hafis ni bil le zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, temveč je bil med drugim tudi duhovni popotnik. Bil je star dobrih dvajset let, ko je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

Hafisov Divan (zbirka pesmi) je klasika sufijske literature. Njegove pesmi so postale na zahodu znane v dobi romantike predvsem po zaslugi Goetheja, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona, ki je Hafisa prevajal v 19. stoletju in ga imenoval "poet poetov". Hafis naj bi napisal okoli pet tisoč pesmi. Večji del je uničila ortodoksna verska in državna oblast, ki je nasprotovala vsebini v njih, ohranilo naj bi se jih petsto do sedemsto.

Tisti dan, ko sem se kupila njegovo zbirko, je bil po branju tako drugačen. Zrla sem skozi malce umazano okno avtobusa in uživala v vožnji. V ušesih orientalska glasba, v rokah zbirka Zapleši z menoj in skoraj zaprte oči. Bile so le toliko odprte, da je žarek svetlobe dohiteval moje navdušenje. In takrat... Ja, že vem. Plesala sem z njim. Moj prvi ples s Hafisom.

Sonce nikoli ne reče

Celo

vsem tem času

sonce nikoli ne reče zemlji:

"Dolžna si mi."

Poglejte,

kaj se zgodi

z ljubeznijo, kot je ta -

osvetljuje

celo

nebo.

2007-07-13T22:07:00.000+02:00

Ob zidu

Naslanjam se

na zid,

neporisan,

nepopisan,

pod mano

so le deske

poteptanih,

zbitih sanj.

V kožo

mi samota

zarije dolge kremplje,

z ustnic

si obliznem

mehak okus soli.

Nočem,

da me noč

povozi

z lastno temo,

želim si,

da me dan

egocentrično zbudi.

Čakam,

da bo zvezda

obstajala

le zame,

čakam,

da ednini

se dokončno poslovim.

2007-07-09T21:59:00.000+02:00

Vezalka ljubezni

Kako vidim jaz

sonce,

ki zjutraj mi dvori,

kako vidim

tvoje prste,

ko zvijaš mi lase,

kako vidim

dežno kapljo,

ki na listu noč prebiva,

ali vidim drugače,

kot vidiš jo ti?

Kako gledam jaz

komarja,

ki oblizuje mojo kožo,

kako gledam

v noči senco,

ki transparentno mi sledi,

kako gledam

na metulja,

ko ob roži se šopiri,

ali gledam drugače,

kot gledaš ga ti?

Kako čutim jaz

listje,

ki v koraku mi hrusta,

kako čutim valove,

ki penijo me,

kako čutim

svilene speve,

ko v mislih jih oplazim,

ali čutim drugače,

kot čutiš jih ti?

Kako ljubim jaz

jutra,

ki se v rosi topijo,

kako ljubim

sipine,

ko na njih obležim,

kako ljubim

zeleno,

ko me s smaragdi objemaš,

ali ljubim drugače,

kot ljubiš me ti?

2007-07-06T18:57:00.000+02:00

Pogleda v ogledalo in uzre svojo podobo. Ustraši se, zato se umakne izven vidnega polja. Po hitrem preblisku se počasi premakne nazaj in stopi korak bližje. Obraz, ki ga nosi že 18 let, je tako neznan. Tako tuj. Preveč mil za vse tegobe, ki jih nosi s sabo.

Se tudi tegobe odbijajo v ogledalu? Če se, potem bi tam stala in opazovala, kako preperevajo in izginjajo. Ali izginja tudi smisel? Se odbije iz njenga uma v brezčasje? Tiste dni trohni njena duša. Takrat so še zvezde odveč... Na nebu visijo brez pravega smisla.

2007-07-05T21:28:00.000+02:00

umito nebo

ujeti med bilkami

glasovi z juga

prisluhni noči

v melodiji školjke

reže se veter

2007-07-02T21:28:00.000+02:00

Šeherezada

Pokrita z odejo mimoz,

da večno čas je ničen,

ko čutenje

hromi realnost,

ko spev mujezina

odmeva v dežju.

Šepeče na uho

si bereva Hafisa,

nocoj,

še nocoj,

ko sem tvoja Šeherezada.

Le melodija dežja,

ko sonce gre spat.

Tiho,

neslišno,

ti zgodbo povem,

da lahko

rožnat zahod

mi v lase boš pripenjal.

2007-06-30T20:11:00.000+02:00

Počasi je odpirala veke. Še včeraj tako težke, še nekaj ur nazaj je bil njen pogled medel. Solze so preprečevale jasne podobe, oteževale so pogled v ogledalo, zastirale prelepe oblike. A hkrati so oprale grenkobo, tako dobro in temeljito, da bi jim vsak 'Perwool' zavidal. Bolečina je poslanila njihov okus tako močno, da ga je občutila na svojih polnih ustnicah. Danes je včerajšnji jok le še preteklost, sedanjost pa ostaja znotraj njenega razočaranega pogleda, se stpotika ob njene otečene veke, spomin ostaja izza temnih podočnjakov in na nagubanem čelu.
Ozrla se je na blazino ter jo počasi oplazila z dotikom svoje nežne dlani. Trznila je. Tukaj, kjer je še včeraj trpela, ni več nič. Niti sledi o sleherni solzi. Samo suha blazina.

Zbudila se je namreč v nov dan.

2007-06-28T19:53:00.000+02:00

Mojih 7

Ena: sem modelirka, ki oblikuje čisto svoja stališča
Imam določena mnenja od katerih ne odstopam, ki jih ne pustim dušiti v komerciali ozkogledih stališč. Ne!

Dva: sem krojaček, ki si šiva sanje
In sanje so tisto, kar rabim. Uteha, ki jo prikrojiš, ki ji prišiješ gumb, zožiš, skrajšaš, razširiš, podaljšaš.

Tri: ko se ne lovim, ustvarjam, sem nomad umetnosti
Sučem pero, premikam čopič, gnetem glino. Ko je sonček, nizam perle, ko lije dež, uporabim vodene barvice, ko je noč blizu, včasih tudi fotografiram. Samo amatersko, a vseeno.

Štiri: knjigožerka, ki ljubi vonj starih knjižnic
Branje je četrta dimenzija, ki je arhitekti ne bodo odkrili.

Pet: večno v oguljenih šolskih klopeh, nepoboljšljiva inspiratorka
Ker se celo življenje učimo in ker se rada učim. Od soljudi, trenutkov, dogodkov in fantazij.
Jemljem in dajem. Vedno. Feedback je pomemben. Tako v življenju kot v umetnosti.

Šest: izpljunil me je daljni planet
Pahnjena na planet Zemljo, zato tudi drugačna. Ne vesoljska, zgolj drugačna.

Sedem: deklina, ki je baje kratkovidna, a vse prej kot to
Za gledanje televizije so mi predpisali očala za daljnovidnost, za dušo in srce pa baje še ne.

mojih 7 potunkanih:
kobilica, neikka, aljo, lucija07, vilinček, matjaž, matejca

2007-06-28T18:59:00.000+02:00

Kjer bedim

Požiram
gosto slino,
mi trdo drsi po grlu,
še daleč je dan.
Kot mentol
me zapeče v jezik,
okus krvi
začinjen s strahom.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Brišem
potne roke,
kot slapovi iznad čela,
kaplje lastne sodbe.
Kot srh
mi vstopi v žilo,
kot solze
čakajo propad.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Begam
z očmi po temi,
ko noč smrdi po ribah,
bo zadnja tu večerja?
Kot greh
je vsak utrinek,
kot sodba
je peklenska luna.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Izginja
moja senca,
presiha
gosta slina,
odpihne
kratke dihe,
v kraju, kjer bedim.

2007-06-23T16:55:00.000+02:00

Nekje obstajam zate

Ko hodiš

mimo steze

kjer sem jokala

ko zreš v zlato sipino

kjer zarisano

je moje ime

ko se sprašuješ

kdaj je luna

nazadnje zamudila

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko slišiš

odmev vetra

izza obale

ko jadraš

na morju sanj

da bi me ujel

ko upaš

da vsako minuto

sem ti bližje

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko pomagaš

ptici brez peruti

ko ukrotiš

divjega leva v sebi

ko spoznaš

vsako struno

predane ženske

takrat veš

da nekje obstajam

samo zate!

2007-06-22T17:47:00.000+02:00

Znova (tanka)

Ko s tabo so šla

vsa moja hrepenenja,

ko si odpeljal

goreče mi spomine,

prišel je dan za nove.

2007-06-21T15:20:00.000+02:00

Le zate (gazela)

Danes v vroč pesek noge zarila bom le zate,

res v težkih možganih strah morila bom le zate,

jaz celo Saharo sem pripravljena preteči,

da ob grenkih občutkih molila bom le zate.

Ko dol z neba sem odločena spustiti zvezde,

da jih v ledenih nočeh bodrila bom le zate,

ko postopala kot sužnja bom po vroči skali,

da v oazi muke odložila bom le zate,

ko v poslednjem izdihu prosila bom le zate,

šepeča mi tvoja odsotnost kazen bi bila.

2007-06-20T20:33:00.000+02:00

Ne teptaj želja

Pelje me vonj

v strast globočine,

pelje me sled

stran od strahu.

Pelje me tja,

kjer je pot tlakovana,

pelje me zdaj

do zlatih stopnic.

Vodi me čas

vse mimo navlake,

me vodi odtis

v plastelinu želja.

Vodi me kozmos

po krajih teptanja,

vodi me bog,

ki v biti gradi.

Dovoli mi noč,

da si zvezde sposodim,

dovoli mi dan,

da luč si prižgem.

Dovoli mi misel,

da v bitki ostajam,

mi dovoli srce,

da želja ne teptam.

2007-06-14T18:08:00.000+02:00

Le minuto dlje

Prekratek dan je

da bi se izživela

preozek dan je

da bi vanj odložila

vse strasti

boginje v meni

vse poti

netlakovane

vse luči

še neprižgane

vsak izdih

ki slišiš ga

Prehiter dan je

da bi pohitela

da bi odvzela

vsem trpljenje

da bi ujela

vsako solzo

da hotela

spremeniti

bi svet

ljudi

in krute face

da pustila

bi bes umreti

da odšla

bi s pticami na jug

da bi v dno

življenju zrla...

2007-06-12T21:04:00.000+02:00

listi so roke
se steguješ za soncem
barva ti cvetke

rumena dama
bi se lepotičila
zrcalo neba

2007-06-08T19:32:00.000+02:00

Zasuta

V gondoli svobode

zasuta sem

pod zemljo,

v rjavi tihi luknji

neslišen hrup sveta.

Nebesa,

moja streha,

spokojnost

je ograja,

baldahin pereče zemlje

zakriva mi telo.

Nad mano je tesnoba,

nad mano so balasti,

zapuščam kepo čustev,

ji maham v slovo.

Kosti mi reže veter,

zadah ima po svetu,

prekrasna melodija

zapira mi oči.

Igrala bo vilinka

izpoved zlate lire

in jok poslednje strune

bo vedno bolj mehak.

2007-06-05T22:37:00.000+02:00

"Beseda sreča je dobila v našem času prekomeren pomen. Poznamo stoletja, ko je bila neznana. Ni sodila k življenju. Berite kitajsko književnost najboljših obdobij pa indijsko in grško. Namesto čustvenosti, v kateri korenini beseda sreča, so iskali stalno, visoko človečnost. Tam, kjer je ni, se pričenjajo krize, zamenjave s čustvenostjo, romantika in neumno nadomestilo z iskanjem sreče."

Citat iz knjige Nebesa ne poznajo izbrancev, avtorja E.M.Remarqua, ki sem jo danes prebrala do konca. In ta del sem mi je usedel v misli. Ker se skozi celotno zgodbo prepleta in zgodbo avtor tudi zaključi z dejstvom o sreči, ki se poveže z usodo protagonistke. Prepletanje metaforike, modrosti, filozofije in dogajanja me je nadelo s posebnim občutkom.

2007-06-04T19:42:00.000+02:00

Rojakinja nočnega srebra

Klopca železna,

strmeča v zvezde,

v nebesni pristan,

svobode, miru.

Nocoj se usedem

v njeno naročje,

v nočnem zavetju

kot dva grešnika.

Ko zreva v zvezde,

v lunin obrazek,

ko zdi se le majhen

vesoljni ta strop.

Od daleč letalo

pristalo mi v dlani,

prineslo bo sanje

za mnoge ljudi.

Da jim bom delila

poljube na veke,

da jih bom zavila

v duše papir.

So zvezde pripele

mi broško na prsi,

nebo je želelo,

da rojakinja sem.

2007-06-02T10:21:00.000+02:00

Slovenščina in Slovenci

Niti ne vem, kaj me je spravilo do pisanja tega, ampak vem, da sem na to temo občutljiva že kar nekaj časa.

Mogoče me je podvizalo prav pisanje esejev, s katerimi smo zaključili letnik in tudi pouk slovenščine. Razumem, da nismo vsi za nekaj, da se eni bolj znajdejo na področju številk, drugi na področju preučevanja celic in tretji na področju jezika. A to še ni izgovor, da v 3. letniku gimnazije napišeš sledeč zaključek eseja: "Knjiga mi je bila všeč, a je ne bi znova prebral/a." In da bo še bolj žalostno, to napiše večina ljudi. Nočem nikakor kritizirati svojega razreda, vendar lahko iz te situacije sklepam, da tudi drugje ni nič bolje. Kot pika na i pa se potem še vprašajo, kako je mogoče, da so dobili slabo oceno.

Ni konec sveta, če se nekdo pač pozabi, kaj so S-strukture ali pa če nekdo ne zna več določiti povedkovega določila. Je pa žalostno, če že ne tragično, da se ljudje ne znajo izražati.

Tako kot jaz, ki pozabim, kaj je racionalna funkcija, a vem, da moram na tržnici preveriti izračun trgovke. In ga tudi znam. Tako je tudi pri našem jeziku. Vsi naši medsebojni odnosi temeljijo predvsem na izražanju, zato je prav jezik tako močna zadeva.

Veliko ljudi se tega ne zaveda, ne samo mladina. Je pa res, da se pri mladih to začne. Že samo odnos do literature, pesmi, tudi umetnosti, ki ga nimajo. Dandanes je zelo pomembno graditi na znanju tujih jezikov. Vendar kaj boš z njimi, če osnov izražanja še v maternem jeziku nimaš?

Slovenci, ki smo bili v zgodovini tako podrejeni, ki smo se tako trudili, da podrejenost ne bi zatrla našega jezika in celo naša majhnost nas ni izneverila. Ravno zato moramo biti ponosni, da imamo tako bogat jezik, kot je slovenščina.

"Dobra beseda je veliko vredna, stane pa malo."

2007-05-31T22:09:00.000+02:00

V rosi

Rosa prekrila
je rožnato cvetje,
rosa rojena
iz mojih solza.
Previdno se plazim,
stopam po prstih,
tiho,
neslišno,
da ptic ne zbudim.
Bosa korakam
po kamniti tej poti,
rosa prek lista
na obraz mi kaplja.
In hodim naprej,
da marvico srečam,
da nanjo obesim
v prerezu srce.
Ko čakam na travi,
da veter me vzame,
na ogled ga postavim,
spregledajo vsi.

2007-05-29T21:18:00.000+02:00

Razbite sanje

Razbita ogledala

ob mojem telesu,

razblinjene sanje,

ki gledajo me.

Šumi neznosni,

ki jih ne prenesem,

spokojna tišina

ne išče me.

Sovražim ta veter,

razpiha možgane,

le ubog sem poet,

ko sanjajo me.

Mi siva je senca

ukradla besede

in krokar je črn

odnesel mi dih.

Razbite so duše

ob mojem telesu,

le mrke osebe,

ki gledajo me.

Šumi neznosni,

ki jih ne prenesem,

spokojna tišina

ne išče me.

Sovražim ljudi,

ki hodijo mimo,

le mrtva sem duša,

ko buljijo me.

Deroča mi reka

odnesla je pesmi,

so padle v prepad

vse moje strasti.

2007-05-26T12:47:00.000+02:00

Bazar - festival plesov orienta, 25. maj 2007

Moram priznat, da sem bila že ob prvem obvestilu o včerajšnjem festivalu pozitivno navdušena. Da imamo nekaj takega tudi v Sloveniji, je vredno pohvale. Sama kot neizmerna navdušenka orientalske kulture (glasbe, plesa, običajev) potrebujem to za dušo. In včeraj sem dobila polno mero občutkov transa. Res je bilo lepo. Prima izvedba, odlični plesalci in fajn družba. Kaj hočeš lepšega? :))))
2 uri sem uživala v ritmih orientala, se popeljala skozi različne tehnike plesa ( vse od romskih plesov, egipčanskih, plesov s sabjo, palico, ognjem, dvornega perzijskega plesa in celo do flamenka ter bollywoda, ki je v osnovi indijski ples).
Skratka, dobila sem svojo dozo, del te pa me čaka še v nedeljo, ko se bom udeležila delavnice z nemško profesionalno plesalko Sabuho.

Do takrat pa en plesni pozdrav in veliko mero orientalskih sanj z vonjem začimb in kadila, kajti :
"Ko omejujete svoje sanje, omejujete svoje življenje."

2007-05-23T22:20:00.000+02:00

Pristanek na tleh

Danes

si odtrgala

bom krilca,

danes jaz

na zemlji bom

pristala,

se sprehajala

med žitnim klasjem,

na zlatih poljanah

bom danes

kričala.

Po mestu

bom hodila,

solze

namesto cekinov

v vodnjak

bom zlila,

danes

po prazni cesti

kričala.

Se v morje bom

spustila,

zakladov ne iskala,

le na dnu

pustila

bom danes

vse spomine.

Po travnikih bom

tekla,

se v cvetje

zakadila,

se ulegla

bom v zelenje,

danes

v nebo kričala.

Vrnila se bom

k tebi,

z ognjem

te stopila,

prepozno je,

predragi,

ti na uho bom zavpila.

Bom tavala

po svetu,

se v času

bom lovila,

bom bogu

zakričala,

naj vrne mi že krila.

2007-05-21T17:55:00.000+02:00

V ta prepad

Stojim

na robu pečine,

zrem

v ta prepad.

V to brezno,

kamor spustila

bom vse očitke,

kamor vrgla

bom prazne prošnje,

kamor stresla

bom krvavo bolečino.

Ko zrem

v ta prepad,

je pod mano

reka grenkih solz,

je pod mano

križev pot končan,

je pod mano

morje ubitih sanj.

Ko stojim in zrem

v ta prepad,

ko nestrpno čakam

in vem,

da onkraj njega

uzrla bom srečo.

2007-05-18T19:50:00.000+02:00

Morska deklica

tonem...

v tem oceanu

pod kalvarijo senc

zalita

v turkiznem varstvu

v kraju brez diha

izogibno pred soncem

plavam

v prelestni podobi

v tesnem jazu

pod taktirko vode

trohnim

v globin veličastje

izpljune me zemlja

zaspim

v svetlobi

ki me osipava

...tonem