Šepetaj

danes vse

slišim naglas

Šepetaj

saj odmeva

kar govoriš

Šepetaj

ker sovražim

tvojo robatost

Šepetaj

in ne drgni

frekvenc

še bolj

so obrabljene

besede ljubezni

zaradi tebe...

Danes sem pisala posvetilo ljubi prijateljici, ki jutri praznuje. In želela sem ji pripisati prav posebno pesem. Takoj sem vedela čigavo. Pesem prečudovite pokojne Mile Kačič.

In sem brala... Po parih tednih. Ponavadi sem si prebrala vsaj 1 pesem dnevno.

Nekaj se je prestavilo v meni. Kar pisati sem začela. Verzi so eksistenca. In bom pisala.

Ko mi bo zapasalo, bom pisala. In ko bo matura le še spomin, takrat pa objavim svoje že nastale in mogoče še nastale pravljice. Kot pravi minus:nula, ko si v krizi, se loti novih projektov.

Ko orje čas

Slišiš

da čas

ne orje

le po gubah

Vidiš

da zatika se

v vsako pot

kjer rad

bi se ustavil

in ko se pustiš

ko jokaš

ko se raniš

Ko počneš

vse tisto

kar nikoli

nisi zmogel...

Pa še malo glasbe:

http://www.youtube.com/watch?v=uShjbCt74S0&feature=related

Kotne funkcije

Palatalizacija

Gerund

Frustracijska toleranca

Final Satz

Ja, to so verzi moje vsakdanje pesmi... Matura verzi.

Ne vem, mogoče se čudno zdi, zakaj vse tako stresno, zakaj tako strašno. A je. Definitivno je.

Nikoli si ne bi mislila, da bo obdobje 4. letnika tako živcepično. Da bom trepetala. Da bom jokala. In da 2 tedna pred vpisom na fakulteto, ne bom več vedela kam. Jaz, vedno prepričana v študij slovenščine...

In da sem sedaj izbrala drugačen študij. Pot me je naključno (res tako zelo noroo hollywoodsko naključno) zanesla na informativni dan druge smeri. In v nov dan prestopila nevedoč kako, nevedoč kam.Na študij, v katerega sem verjela celo OŠ. Na študij, kjer se bom potila za ušive točke, v tista malomarna bitjeca, za katera se nisem nameravala tako sekirati.

A na žalost se bom. In bojazen, da mi spodleti, da mi ena ocena narekuje usodo. Ta bojazen...

In ja, do konca mature najbrž ne pišem. Zaenkrat so v moji infrastrukturi metafore zablokirane. In ja, žalostna sem.

Pa srečno!

Cordoba.

Daljna in sama.

Kobila črna, luna velika,

in olive v moji bisagi.

Čeprav poznam vse ceste,

nikdar ne pridem v Cordobo.

Na ravnini, v vetru

kobila črna, luna rdeča.

Smrt me oprezuje

s stolpov v Cordobi.

Joj, kako dolga je cesta!

Joj, moja vrla kobila!

Joj, ko me smrt pričakuje,

preden še pridem v Cordobo!

Cordoba.

Daljna in sama.

( F.G. Lorca, Vitezova pesem )

Poglej!

Lorcine oči visijo na obrobju tebe.

Potiho
nosiš brazde
mojih sanj.

V meni

Gledam

za zaprtimi vrati,

če še spiš

med prebujenimi oblaki,

iščem te,

ko se v dan

ustoličijo žarki,

iščem te v rosah,

kjer mimo

sem hodila,

gledam te v cvetju,

ki nosi

tvoje barve.

Nikjer te ni.

Iščem te,

a ti ždiš v meni.

Prisiljeno

Potiho,

kamor stopiš,

nosiš brazde

mojih dihov.

Otepaš se

in grizeš

s steblom

steklih bokov,

upiraš se

in jočeš,

trpko trnje

ti odpada.

In misliš,

da si dež,

ko v sonce

sem odeta,

siliš se

v zeleno,

a klorofil

sem ves

ti spila.