Počasi je odpirala veke. Še včeraj tako težke, še nekaj ur nazaj je bil njen pogled medel. Solze so preprečevale jasne podobe, oteževale so pogled v ogledalo, zastirale prelepe oblike. A hkrati so oprale grenkobo, tako dobro in temeljito, da bi jim vsak 'Perwool' zavidal. Bolečina je poslanila njihov okus tako močno, da ga je občutila na svojih polnih ustnicah. Danes je včerajšnji jok le še preteklost, sedanjost pa ostaja znotraj njenega razočaranega pogleda, se stpotika ob njene otečene veke, spomin ostaja izza temnih podočnjakov in na nagubanem čelu.
Ozrla se je na blazino ter jo počasi oplazila z dotikom svoje nežne dlani. Trznila je. Tukaj, kjer je še včeraj trpela, ni več nič. Niti sledi o sleherni solzi. Samo suha blazina.

Zbudila se je namreč v nov dan.

Mojih 7

Ena: sem modelirka, ki oblikuje čisto svoja stališča
Imam določena mnenja od katerih ne odstopam, ki jih ne pustim dušiti v komerciali ozkogledih stališč. Ne!

Dva: sem krojaček, ki si šiva sanje
In sanje so tisto, kar rabim. Uteha, ki jo prikrojiš, ki ji prišiješ gumb, zožiš, skrajšaš, razširiš, podaljšaš.

Tri: ko se ne lovim, ustvarjam, sem nomad umetnosti
Sučem pero, premikam čopič, gnetem glino. Ko je sonček, nizam perle, ko lije dež, uporabim vodene barvice, ko je noč blizu, včasih tudi fotografiram. Samo amatersko, a vseeno.

Štiri: knjigožerka, ki ljubi vonj starih knjižnic
Branje je četrta dimenzija, ki je arhitekti ne bodo odkrili.

Pet: večno v oguljenih šolskih klopeh, nepoboljšljiva inspiratorka
Ker se celo življenje učimo in ker se rada učim. Od soljudi, trenutkov, dogodkov in fantazij.
Jemljem in dajem. Vedno. Feedback je pomemben. Tako v življenju kot v umetnosti.

Šest: izpljunil me je daljni planet
Pahnjena na planet Zemljo, zato tudi drugačna. Ne vesoljska, zgolj drugačna.

Sedem: deklina, ki je baje kratkovidna, a vse prej kot to
Za gledanje televizije so mi predpisali očala za daljnovidnost, za dušo in srce pa baje še ne.

mojih 7 potunkanih:
kobilica, neikka, aljo, lucija07, vilinček, matjaž, matejca

Kjer bedim

Požiram
gosto slino,
mi trdo drsi po grlu,
še daleč je dan.
Kot mentol
me zapeče v jezik,
okus krvi
začinjen s strahom.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Brišem
potne roke,
kot slapovi iznad čela,
kaplje lastne sodbe.
Kot srh
mi vstopi v žilo,
kot solze
čakajo propad.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Begam
z očmi po temi,
ko noč smrdi po ribah,
bo zadnja tu večerja?
Kot greh
je vsak utrinek,
kot sodba
je peklenska luna.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Izginja
moja senca,
presiha
gosta slina,
odpihne
kratke dihe,
v kraju, kjer bedim.

Nekje obstajam zate

Ko hodiš

mimo steze

kjer sem jokala

ko zreš v zlato sipino

kjer zarisano

je moje ime

ko se sprašuješ

kdaj je luna

nazadnje zamudila

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko slišiš

odmev vetra

izza obale

ko jadraš

na morju sanj

da bi me ujel

ko upaš

da vsako minuto

sem ti bližje

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko pomagaš

ptici brez peruti

ko ukrotiš

divjega leva v sebi

ko spoznaš

vsako struno

predane ženske

takrat veš

da nekje obstajam

samo zate!

Znova (tanka)

Ko s tabo so šla

vsa moja hrepenenja,

ko si odpeljal

goreče mi spomine,

prišel je dan za nove.

Le zate (gazela)

Danes v vroč pesek noge zarila bom le zate,

res v težkih možganih strah morila bom le zate,

jaz celo Saharo sem pripravljena preteči,

da ob grenkih občutkih molila bom le zate.

Ko dol z neba sem odločena spustiti zvezde,

da jih v ledenih nočeh bodrila bom le zate,

ko postopala kot sužnja bom po vroči skali,

da v oazi muke odložila bom le zate,

ko v poslednjem izdihu prosila bom le zate,

šepeča mi tvoja odsotnost kazen bi bila.

Ne teptaj želja

Pelje me vonj

v strast globočine,

pelje me sled

stran od strahu.

Pelje me tja,

kjer je pot tlakovana,

pelje me zdaj

do zlatih stopnic.

Vodi me čas

vse mimo navlake,

me vodi odtis

v plastelinu želja.

Vodi me kozmos

po krajih teptanja,

vodi me bog,

ki v biti gradi.

Dovoli mi noč,

da si zvezde sposodim,

dovoli mi dan,

da luč si prižgem.

Dovoli mi misel,

da v bitki ostajam,

mi dovoli srce,

da želja ne teptam.