Za vse zaljubljene...

Podarjam vam pesem T. Kuntnerja iz zbirke V lesu ogenj, ki mi jo je priporočala bloggerka Odsevi neba. Včasih so stvari tako enostavne...

Življenje je skoz srci rilo.

Sicer se ni med nama spremenilo.

Le malo bolj je otrdela koža

in roka tvoja me drugače boža.

Izpraznjeno

Telo

umito z ožeto oljko

mi ližeš,

nežno kožo

oplazi

tvoj drget.

Lasaš me,

me vonjaš,

tvoja hladna devica,

me grizeš,

me tipaš,

tvoja bujna Afrodita.

In obliznem si

z ustnic

poznano smetišče,

ujeta v pogledu

tvoja senca

v plašču.

Spomini nate

strašijo

lovijo

oranžno morijo,

spomini nate,

a tokrat

tako prazni.

temno postaja

lino toplega sonca

v tebi poiščem

Morski sen

Molčiš,

prazna plaža,

ko pena valov

se sklanja k tebi,

ko sol te boža

skozi tisočerih kamnov,

ko zvezda hlipa,

da izda ti svoje sanje,

ko molčiš

in obenem šepetaš

najlepšo zgodbo

in z dlanjo dotikam

se tvojega obličja,

ko koža pleše

na udih peska,

ko sama si,

le moja,

prazna plaža.

Mediteran v zraku

Morje odseva

mi tvoje poteze,

v gubasti školjki

tvoja je dlan,

v turkiznosrebni

se kopajo misli,

tu slana se noč

mi lomi v dan.

Spirala občutkov

prevrača me

k tebi,

nemirna je noč,

ko ti še spiš.

Razgaljena sol

Tukaj,

na tej skali,

kjer že milijon ljudi

spusilo je v morje

šum hrepenenj,

tukaj,

na tej skali

je danes

samo moj.

Kjer oblaki trgajo

v nežni se dlani,

kjer peruti galeba

slonijo na meni,

Kjer kodram

si s prsti slana pramena,

ko veter mi

z juga

piha tvoje ime.

Brez limita

Izginjam

preperela od sonca,

vsa polna

ugrizov modrasa,

presiham

kot čustva v meni,

na noč,

ko sanjajo vsi.

Razbolela

od gnitja občutkov,

spotena

od hlipanja duše,

preklana

prek tisočih trupel,

na noč,

ko ljubijo vsi.

Postana

od vse empatije,

zažgana

prek žetve tegobe,

prekleta

od hladnih obrazov,

na noč,

ko limita več ni.