Molče

Šepet

se suče

pod podplati,

tišina sanj

se zibje mi

v dlani

in neslišno

solza obvisi

na moji bradi.

Strah me je.

In še tišje

stene so

okoli mene,

nikogar ni,

ki bi hranil

se s solzami.

Goltam

lubje tvoje duše.

Nisem kriva,

da si jo

izgubil.

Občutek imam, da sem se najedla malih in tečnih mravljic. Nisem jih hotela. Zdaj jih bruham. Z žolčem vred pa jih bom še tja do julija.

Ko sem se z avtobusom peljala domov, sem imela v glavi cel kup besed. Nametanih, a vseeno. Ker vem, da bi mi določeni osebki gledali pod prste, jih nisem mogla spraviti v mojo malo popisano beležko. Misli pa so in niso. Kot tok zavesti. Pride in gre. Kot noč. Zame nikoli enaka. Uglavnem, kar sem nameravala napisati, sedaj več ne pride v mojo strohnjeno zavest.

Počutim se obešeno na lastno popkovino, ki me priklenja na mater Zemljo. Ne letim. Ne lebdim. Priklenjena. Priklenjena na ta debilno naravnan šolski sistem. Nikjer želje po motiviranju s strani profesorjev. Nikjer želje po suverenosti. Nikjer ene preklete pohvale. Kar tja v en dan. Besede. Prazne. Gnile. Piflanje. Pisanje po določenih okvirjih. Izvirnost je pač slogovno zaznamovana.

Včasih imaš pač slab dan. V navalu vsega ni navdiha. Nimaš časa za doživljanje, za stiskanje verzov v svoje naročje, za lepljenje marmornih misli. Okrog nimaš ljudi, ki te navdihujejo. Škoda. In včasih so to lahko profesorji. Včasih, a na žalost ne vedno. Sreča je pač opoteča.

Brani se, ljubezen

Brani se,

ljubezen,

ko čepe

prelamljam

svoje sanje,

brani se,

ljubezen,

ko dotiki

žulijo praznino.

Brani se

kot mozaiki solz,

ki se barvajo

v bolesti.

Ko le spomine

še imam

na silhuete

tvojih misli,

brani se,

ljubezen,

ko spomin

se viha

v brezbarvni senci.

In brani se,

ljubezen,

ko dihajo

ti sanje,

brani me,

ljubezen,

ko se končno

te zavem.

Ignoriram kisik na tem svetu. Tako debilen je... Ne razumem, kako ima lahko že stoletja enako formulo. Vsako leto je bolj gnil.

Bel si.
In črn.
Razsuvam te v rdečo.




(se opravičujem za odsotnost, se kmalu vrnem)

Roditi Sonce

Spet vse prekleto

nad mojo glavo,

spet potacano

od tac

življenja,

spet ista siva

turobna lava,

spet utopljena

v reki Ganges.

Kriva dimenzija,

umazan cvet

flaminga,

zatečene

potne roke in

kalvarija nad mano.

A meni je lepo,

rodila sem Sonce.