Gledališče senc

Na odru stojim,

v teatru sanj,

drama absurda

se bo ponovila.

Na tisoče senc,

v poplavi sanj,

v dvorani slišen

je sleherni dih.

Usta zašita,

tebe lovim,

na temne oči

nataknem ti masko.

Sama na odru,

tukaj in zdaj,

daj, odigrajva

to najino dramo.

Duša na prepihu

Veliko okno brez šipe,

v vetru plešejo zavese,

nebo brez zvezd pokrito,

življenje okrog zakrito.

In jaz slonim ob steni,

mižim, se upiram nanjo,

stiskam k sebi bolečino,

zatiskam oči pred sivino.

Ko kradejo mi solze,

ki z vetrom se zgubijo,

in srce na stežaj odprto,

v rdečo kri zažrto.

Odpiram vrata krvava,

da vroča čustva ubije,

mrzel veter po njih piha,

duša polna je prepiha.

Krotilka zvezd

Po poteh nebesnega soja,

po svetlih stopinjah luči,

v obleki iz zvezdnega srebra

kot kraljična vesoljnih moči.

Ko nabiram zvezde v vrečko,

jih podnevi v zibelko dajem

kot mati nebeškega svoda,

v varnem naročju jih majem.

Moj zapornik

Hladen srh

v tej temni sobi,

za rešetkami

si moj zapornik.

Ko strah te je,

ti nataknem lisice,

se bojiš,

petja ptičkov več ne bo.

Ko treseš se,

sonce zate sem ubila,

ko trepetaš,

puščava vodo je popila.

Ko jočeš se,

želiš najine si sprave,

v kot stiskaš se,

rane tvoje bolj krvave.

Moj zapornik,

ko te smrt bo pogubila!

Mami za praznik

Vodi me sonce

po travniku cvetja,

me vodijo ptice

do zelenih se rož.

Vodi me sončnica

po žitnih poljanah,

me vodijo hrošči

po čebeljih sledeh.

Vodi me veter,

ko češe zlato klasje,

me vodijo žabe

do kristalnih se voda.

Me vodi ljubezen,

da utrgam rdečo rožo,

me vodijo metuljčki,

da jih mami podarim.

umetnost dama

s prefinjenim peresom

mi boža dušo

Lovilka misli

le kaj bo jutri

stvari ne razumem

mi bo oprostila

grafov ne znam

kaj mi bo rekla

kako naj sledim spet

zamer ne poznava

joj vso to učenje

kam sem jih dala

piflarija nezvesta

bom vse premetala

sem knjigo izgubila

da račun kje najdem

v torbo jo dam

je ura že pozna

kaj on zdaj dela

res moram zaspat

Marioneta

Pod mano so tla,

bi nanje stopila,

bodeča, pereča,

bi jih poljubila.

Bi nagnila glavo,

na tebi slonela,

ljubeče, iskreče,

ti pesem zapela.

Z nevihtami solz,

obraz bi zalila,

boleče, trpeče,

se z jokom polila.

Zaprla oči,

bi sanjati smela,

goreče, moreče,

bi zvezde ujela.

Potrgala niti,

živeti začela,

krvavo rdečo

bi dušo hotela.

Cvet odpri se,

pokaži svojo dušo,

pomlad kliče.

Poljub na lice,

šobim rdeče ustnice,

posladkam ti dan.

Če solza bi bila

Če bi jaz bila solza,
ne bi bolela.
Iz tvojega očesa
bi se rodila
in polzela
navzdol po licu
ter nežno božala obraz.

Lahko kot diamant
bi v soncu se bleščala,
lahko kot rdeča jagoda
ti jutro posladkala.

In na tla,
tja ne,
tja nikoli ne bi padla
in tvoje lice
bi za večno božala.

Odleti

Ko čutiš,

da nimaš kam,

da vsa vrata so zaprta,

niti ena vsaj malce priprta,

takrat poglej v nebo.

Poglej,

kako se ti zvezde

smejijo,

oblački kot sladkorna pena

se zdijo,

v disku vesolja

luna se vrti.

Poišči,

kje izgubil si krilca,

ulovi jih v zlatih travnikih,

ne teci

po mračnih ulicah,

ne teci

po sledeh krvi.

Ko čutiš,

da nimaš kam,

natakni si krilca in odleti,

odleti k zvezdam sestricam,

odleti v magično nebo.

Ubilo jih je nebo

Plenilci polovili

so najine utrinke,

nebo ubilo

najine je zvezde.

Jih ni več tam.

A ti si tam.

Šivaš nebo,

ti krpaš vse zvezde,

krotiš utrinke

in naju krojiš.

Ko utonejo sanje

V velikem morju,
v oceanu mojih misli,
na napihljivi blazini
iz dogodkov in ljudi.

S slamico rumeno,
ko srkajo koktejle,
pijejo veselo
pijačo moje psihe.

Ko s sončnimi očali,
mi gledajo v dušo
in z nežno me brisačo
pokrivajo ponoči.

Ko veter jih prevrne,
ko padejo v vodo
in sanje neplavalke
utonejo v večnost.

Nevesta pomlad,
ki v tančici iz cvetja,

pozdravlja ljudi.