Danes sem pisala posvetilo ljubi prijateljici, ki jutri praznuje. In želela sem ji pripisati prav posebno pesem. Takoj sem vedela čigavo. Pesem prečudovite pokojne Mile Kačič.
In sem brala... Po parih tednih. Ponavadi sem si prebrala vsaj 1 pesem dnevno.
Nekaj se je prestavilo v meni. Kar pisati sem začela. Verzi so eksistenca. In bom pisala.
Ko mi bo zapasalo, bom pisala. In ko bo matura le še spomin, takrat pa objavim svoje že nastale in mogoče še nastale pravljice. Kot pravi minus:nula, ko si v krizi, se loti novih projektov.
Ko orje čas
Slišiš
da čas
ne orje
le po gubah
Vidiš
da zatika se
v vsako pot
kjer rad
bi se ustavil
in ko se pustiš
ko jokaš
ko se raniš
Ko počneš
vse tisto
kar nikoli
nisi zmogel...
Pa še malo glasbe:
