Šepetaj

danes vse

slišim naglas

Šepetaj

saj odmeva

kar govoriš

Šepetaj

ker sovražim

tvojo robatost

Šepetaj

in ne drgni

frekvenc

še bolj

so obrabljene

besede ljubezni

zaradi tebe...

Danes sem pisala posvetilo ljubi prijateljici, ki jutri praznuje. In želela sem ji pripisati prav posebno pesem. Takoj sem vedela čigavo. Pesem prečudovite pokojne Mile Kačič.

In sem brala... Po parih tednih. Ponavadi sem si prebrala vsaj 1 pesem dnevno.

Nekaj se je prestavilo v meni. Kar pisati sem začela. Verzi so eksistenca. In bom pisala.

Ko mi bo zapasalo, bom pisala. In ko bo matura le še spomin, takrat pa objavim svoje že nastale in mogoče še nastale pravljice. Kot pravi minus:nula, ko si v krizi, se loti novih projektov.

Ko orje čas

Slišiš

da čas

ne orje

le po gubah

Vidiš

da zatika se

v vsako pot

kjer rad

bi se ustavil

in ko se pustiš

ko jokaš

ko se raniš

Ko počneš

vse tisto

kar nikoli

nisi zmogel...

Pa še malo glasbe:

http://www.youtube.com/watch?v=uShjbCt74S0&feature=related

Kotne funkcije

Palatalizacija

Gerund

Frustracijska toleranca

Final Satz

Ja, to so verzi moje vsakdanje pesmi... Matura verzi.

Ne vem, mogoče se čudno zdi, zakaj vse tako stresno, zakaj tako strašno. A je. Definitivno je.

Nikoli si ne bi mislila, da bo obdobje 4. letnika tako živcepično. Da bom trepetala. Da bom jokala. In da 2 tedna pred vpisom na fakulteto, ne bom več vedela kam. Jaz, vedno prepričana v študij slovenščine...

In da sem sedaj izbrala drugačen študij. Pot me je naključno (res tako zelo noroo hollywoodsko naključno) zanesla na informativni dan druge smeri. In v nov dan prestopila nevedoč kako, nevedoč kam.Na študij, v katerega sem verjela celo OŠ. Na študij, kjer se bom potila za ušive točke, v tista malomarna bitjeca, za katera se nisem nameravala tako sekirati.

A na žalost se bom. In bojazen, da mi spodleti, da mi ena ocena narekuje usodo. Ta bojazen...

In ja, do konca mature najbrž ne pišem. Zaenkrat so v moji infrastrukturi metafore zablokirane. In ja, žalostna sem.

Pa srečno!

Cordoba.

Daljna in sama.

Kobila črna, luna velika,

in olive v moji bisagi.

Čeprav poznam vse ceste,

nikdar ne pridem v Cordobo.

Na ravnini, v vetru

kobila črna, luna rdeča.

Smrt me oprezuje

s stolpov v Cordobi.

Joj, kako dolga je cesta!

Joj, moja vrla kobila!

Joj, ko me smrt pričakuje,

preden še pridem v Cordobo!

Cordoba.

Daljna in sama.

( F.G. Lorca, Vitezova pesem )

Poglej!

Lorcine oči visijo na obrobju tebe.

Potiho
nosiš brazde
mojih sanj.

V meni

Gledam

za zaprtimi vrati,

če še spiš

med prebujenimi oblaki,

iščem te,

ko se v dan

ustoličijo žarki,

iščem te v rosah,

kjer mimo

sem hodila,

gledam te v cvetju,

ki nosi

tvoje barve.

Nikjer te ni.

Iščem te,

a ti ždiš v meni.

Prisiljeno

Potiho,

kamor stopiš,

nosiš brazde

mojih dihov.

Otepaš se

in grizeš

s steblom

steklih bokov,

upiraš se

in jočeš,

trpko trnje

ti odpada.

In misliš,

da si dež,

ko v sonce

sem odeta,

siliš se

v zeleno,

a klorofil

sem ves

ti spila.

In po novem...

Se na cesti umikajte tudi meni.

Krčim se

Krčim se

znotraj divjih potenc,

ki sem jih

včasih nosila.

Krčim se

kot razparana krpa,

razcefrani delčki upa,

krčim se

kot sled

rdečega madeža

na pozabljeni srajci.

In krčim se

ujeta

na brezpotjih

tuje lune,

krčim se

prevzeta

od opoja

skritih zvezd.

Tako krčim se...

tudi v tvojih

očeh.

Pravljice bodo tokrat drugačne

Probremenjenost šolarjev

Pravijo, da smo najbolj svobodna generacija, da letimo in pristajamo, da se le zabavamo in smo popolnoma brezskrbni. Da živimo v pravljicah, kjer ni čudnih sil, ki ti udrihajo po psihi, kjer ni ničesar, kar praska po hipotalamusu.

Ko v zadnjem letu gimnazije gledam obraze, ki sem jih prvič zagledala nek septembrski dan, se mi poraja kepa različnih mislih.

Gledam, kako se spreminjamo, kako odraščamo, kako gledamo na svet. In gledam zaskrbljena čela. Cel kup pritiskom tekom šolskega leta in še matura za višnjo na pokvarjeni smetani.

Ko imaš 10 predmetom in vsak od tebe zahteva maksimalno pozornost (pa naj bo maturitetni predmet ali ne). Ko imaš cvek pri filozofiji in ga ne popraviš zlepa, saj gre za profesorjev kompleks manjvrednega predmeta. Ko ti s kladivom udarjajo po vesti, da bi bilo že dobro kaj narediti za maturo. To vse in še kaj.

Potem pa res aleluja naših obrazom!

Se že začenja. Pravljice bodo tokrat resnično drugačne.

Tok

Pluje

nežna pesem

po mojem obrazu,

lepi

čustev mlaka

trohneče

že občutke.

Zvok je lep,

ko pihljaš

v moje

misli,

in svet sanjav,

ko se trgam

v tvoji koži.

In kot

sivka

je umita

vonjev koža,

ves čas

praskaj me po dlani,

da vem,

da res si tu.

Bodi karkoli.

Samo bodi.

Tudi v novem letu.