Molče

Šepet

se suče

pod podplati,

tišina sanj

se zibje mi

v dlani

in neslišno

solza obvisi

na moji bradi.

Strah me je.

In še tišje

stene so

okoli mene,

nikogar ni,

ki bi hranil

se s solzami.

Goltam

lubje tvoje duše.

Nisem kriva,

da si jo

izgubil.

Občutek imam, da sem se najedla malih in tečnih mravljic. Nisem jih hotela. Zdaj jih bruham. Z žolčem vred pa jih bom še tja do julija.

Ko sem se z avtobusom peljala domov, sem imela v glavi cel kup besed. Nametanih, a vseeno. Ker vem, da bi mi določeni osebki gledali pod prste, jih nisem mogla spraviti v mojo malo popisano beležko. Misli pa so in niso. Kot tok zavesti. Pride in gre. Kot noč. Zame nikoli enaka. Uglavnem, kar sem nameravala napisati, sedaj več ne pride v mojo strohnjeno zavest.

Počutim se obešeno na lastno popkovino, ki me priklenja na mater Zemljo. Ne letim. Ne lebdim. Priklenjena. Priklenjena na ta debilno naravnan šolski sistem. Nikjer želje po motiviranju s strani profesorjev. Nikjer želje po suverenosti. Nikjer ene preklete pohvale. Kar tja v en dan. Besede. Prazne. Gnile. Piflanje. Pisanje po določenih okvirjih. Izvirnost je pač slogovno zaznamovana.

Včasih imaš pač slab dan. V navalu vsega ni navdiha. Nimaš časa za doživljanje, za stiskanje verzov v svoje naročje, za lepljenje marmornih misli. Okrog nimaš ljudi, ki te navdihujejo. Škoda. In včasih so to lahko profesorji. Včasih, a na žalost ne vedno. Sreča je pač opoteča.

Brani se, ljubezen

Brani se,

ljubezen,

ko čepe

prelamljam

svoje sanje,

brani se,

ljubezen,

ko dotiki

žulijo praznino.

Brani se

kot mozaiki solz,

ki se barvajo

v bolesti.

Ko le spomine

še imam

na silhuete

tvojih misli,

brani se,

ljubezen,

ko spomin

se viha

v brezbarvni senci.

In brani se,

ljubezen,

ko dihajo

ti sanje,

brani me,

ljubezen,

ko se končno

te zavem.

Ignoriram kisik na tem svetu. Tako debilen je... Ne razumem, kako ima lahko že stoletja enako formulo. Vsako leto je bolj gnil.

Bel si.
In črn.
Razsuvam te v rdečo.




(se opravičujem za odsotnost, se kmalu vrnem)

Roditi Sonce

Spet vse prekleto

nad mojo glavo,

spet potacano

od tac

življenja,

spet ista siva

turobna lava,

spet utopljena

v reki Ganges.

Kriva dimenzija,

umazan cvet

flaminga,

zatečene

potne roke in

kalvarija nad mano.

A meni je lepo,

rodila sem Sonce.

Telo mi mečkaj.

Le tako boš zaznal

težo svojih misli.

Pletilke miru

Spletla bom

mir

v svoje dlani

in si

zakrila obraz.

Spletla bom

mir

v črte dlani

in jih kazala

jasnovidkam.

Spletla bom

mir...

Da ne bo bolelo.

Da ne bo ihtelo.

Da ne bo tiščalo.

Nebo molči. Sonce in oblaki drugje. Nad peskom.

Jesen se preveša v zimo. Le malo tistega rabim, malo tistega neotipljivo mojega. Le malo bobnov, piščali, eksotike. Le malo zahajajočega sonca.

Zgoščenka Hossam Ramzyja in arabska mistika. Hafis v mojem naročju. Ko bi le nekdo bral njegove verze z mojih ustnic!

Ritem glasbe nehote ziblje moje boke, počutim se kot takrat, ko je navsezodaj odmeval spev mujezina. Kot takrat na Arabskem polotoku.

Moj pogled se zazre skozi okno. Drevo pleše shimmy ob melodiji vetra.

(shimmy tehnika-pri orientalskem plesu tehnika tresenja bokov)

Vetru

Ne zastiraj me

veter

ko surovost

nabreka

v udih

ko zavist

kriči

v popkih cvetja

ko se pomlad

lovi

v gubah jeseni

ko se čas

mori

v sivih krempljih.

Ne zastiraj me

veter

ne zaduši me

med trupli

ko drviš

besniš

pojenjaš

in ne kradi

mojih pesmi...

ne zastiraj duše

veter.

(namenjena mnogim, ki ne verjamejo vame)

Strele razkosavajo temo.

In moj mir.

Zamolklo rdeča soba

vsa v ognju,

V plamenih je postelja.

Sikajoči zublji

ližejo moje telo.

Poleg mene še nekdo

(obraza mu ne vidim).

Čutim ga.

Zrak presketa,

Zdaj sem vijoličast plamen,

zdaj cvet divje potonike,

ki se zvija od spečine.

Zavest se trga.

Silovito ihtenje

mi stresa drob.

(Neža Maurer: Uročeno)

Jesenski dan, pravzaprav rahlo nenavaden za ponavadi dokaj mrzel november. Hodim po tlakovani mestni ulici, nad mano pa se menjavajo Sonce in oblaki, svetloba in tema. Menjavajo se tudi ljudje, drveči po isti ulici.

Začnem konzumirati okolico. Toliko različnih obrazev, želja, pogledov, morale. Toliko različnih gub in osebnih izkaznic. Ista pa je hitrost, podrejena dvema plastičnima kazalcema.

Napotim se proti trgu in še vedno opazujem ljudi.

Iščem nekoga, ki se bo ustavil in vdihnil.

----------------------------------------------------------------------------

Dih.
Tišina.
Dih.
Pišem pesem.
Lovim
strasti,
nerazburkane
verze,
razbiram z ustnic
ti strahove.
Borim se.
Ne minevam.
Bitka
s kazalci.
Meso
in
plastika.
Okrog balast.

Vesoljni potop II

Jesen

se otepava

dotikov zime

in ti

poljubljaš

me po vratu,

skominjaš me

in riješ,

ližeš

in stopnjuješ.

Je pretečen

poljubov rok?

Hkrati režeš

moje sanje,

trgaš jih

in grizeš,

piješ

žolče pesmi,

razlivaš jih,

zastiraš.

Je tvoj prihod

potop vesoljni?

Drviš

v tihe čute,

besniš,

pretepaš Sonce,

divjaš

po mojih mislih,

prebijaš

zvočni zid.

Kje je

Noetova barka?

Skrito

Na okenske police

sloneči ljudje,

zaviti v žalost,

otožnih oči,

a zaprtih polken.

Koliko solz

zlitih v isto zvezdo...

zaprtih polken...

molčijo...

Molčim.

Molčiš.

Svet molči.

Toliko bolečin,

a vsak

skozi park

ponosnih lic

in v culo

skritih trnjev.

S povečavo

Luščijo se tla

in

dan drobi se

v plašni dlani.

Tako sam

si danes.

Oči

brez izraza,

praviš?

Globje poglej.

Ti posodim

lupo?

Tako sam

si danes.

Sloniš

in pesniš.

Nezanimiv,

praviš?

Še bogovi bi se stepli zate...

Sopihajoča
slabost
si
sprevrača
spomine.

Sproti
sezuva
sladkosti
spokojne
sivine.

Silne
sanje
sijejo
stokratne
skeline.

(Bruno Urh: Samote)

Posvečam jo Deževni deklici, s katero sva se srečali v petek in ugotovili, da radi bereva Urha.

Piše se...

Štejem

svoje pesmi,

jutro,

ko se s črnilom

razlivaš naokrog,

ko besede

ožemam zate

in mehčam

obraze zarje,

ko rišem ti obline

in vzhajajoče sonce

bere tvoje gube.

Poljubljam ti dlani

in kot romarka

sledim,

ti spletam kite

v vence stihov,

in gladim

te po laseh,

jutro.

Noč se piše.

In vsak list

z odrgnino prejšnjega.

Goslač na strehi,

mjuzikel

Včeraj sem si v okviru dijaškega abonmaja v MGL-ju ogledala mjuzikel Goslač na stehi, ki je bil izveden zelo lahkotno, doživeto, glasba in ples sta bila prima, vzdušje še bolj. Dobra igralska zasedba je tako v vrhunec popeljala skoraj polno dvorano, vživetost v celotno zgodbo pa me zabava še danes. Priporočam!

Goslač na strehi je postavljen v carsko Rusijo leta 1905, v občutno idealizirano vasico Anatevka, kjer je večinsko prebivalstvo sicer judovsko, vendar se mora kljub temu podrejati volji ruske manjšine. Gre za območje na tako imenovanem "ozemlju naselitve", kjer so Judje v carski Rusiji živeli pod strogim nadzorom oblasti. Leto 1905 pomnijo Judje po vsem svetu kot črno leto pogromov, v katerih je v carski Rusiji umrlo na stotine ljudi, več deset tisoč pa jih je čez noč ostalo brez imetja in doma. "Štetl" pomeni v jidišu 'mestece' in je naselbina, v kateri so Judje večinsko prebivalstvo. Prebivalci štetlov so se od drugih ločevali po veri in jeziku, svojo drugačnost pa so izkazovali tudi z obleko in videzom. Življenje v štetlu, v tem primeru Anatevki, poteka na osnovi judovskih navad moralnega, etičnega in socialnega značaja - po njih živi tudi glavni junak Tevje (Janez Starina / Janez Hočevar k. g.) z ženo Golde (Judita Zidar / Nadja Zadnik Strajnar). Mlekar Tevje in Golde imata pet hčer (Jana Zupančič, Ana Dolinar AGRFT, Iva Krajnc, Nina Bjelica k. g., Zala Linea Rutar k. g.). Tevje je globoko veren človek, ki pa ima z Bogom oseben odnos: z njim se pogovarja in prereka, se pritožuje čez njegove odločitve in se z njim tudi pogaja. Vdan je religiji in tradicionalnim vrednotam, ki jih že stoletja neguje vsa Anatevka. Vendar pa se svet in civilizacija zunaj na videz varnega zavetja štetla hitro spreminjata. Te spremembe se odrazijo na starejših treh hčerah, ki se uprejo volji staršev in vaške skupnosti ter si same izberejo ženina. Tradicionalne vrednote družine in varnost Tevjevega sveta se zamajejo. Njegov svet začne razpadati. Prva hči si sama izbere za ženina krojača in si s težavo pribori očetovo dovoljenje za poroko. Druga hči si izbere študenta-politika in prosi očeta le še za blagoslov. Tretja pa si izbere ruskega vojaka, kar je za Tevja nekaj najhujšega, saj izbranec ni Jud. Za Tevjev miselni svet je ta izbira nesprejemljiva, zato je hči zanj izgubljena. Obenem se tudi Anatevki nezadržno bliža vihar zgodovine: sprva se pokaže kot opozorilni pogrom nad Judi, ob koncu pa tudi kot izgon in obsodba na večno pregnanstvo in vandrovstvo. Tako se tudi Tevje z ženo in najmlajšima hčerama napoti v Ameriko, kjer se jim bo pridružila še najstarejša hči z možem in otročičkom. (vir: www.mgl.si)

Ko te prešine

reci trikrat

Ljubim te

Zanj

zase

za pozabljene

(Mila Kačič)

odprite dušo

človeku

in zvezdi...

o,vi,

ki ste vse,

le pesniki ne.

(Srečko Kosovel)

Ranjeno

Ranila sem

pot

s korakom pohojenih sanj,

ranila sem

lino

vzhajajočega sonca,

ranila

rano jutro

vstopajoče v meglici,

ranila sem

čas,

ga vrgla v nebo.

In ranila

krivuljo,

ki dela nasmehe,

ranila

zeleno

Lorci iz mesečine,

ranila

sem vse tisto,

kar dnevu dano

je bilo.

Vem.

Priznam.

Le grešnik sem.

Sanjati svoj svet

Primi me za roko,

slepa deklica,

ubeživa,

bosi teciva

preko zlatih zablod,

mimo navlake sveta,

okrog dolgonogih trav,

blizu vozečega drevesa.

Slišiš,

kako svet je prazen?

Vonjaš,

kako svet je tuj?

Skrijva

pesmi sonca,

zvezd

in čutne lune,

skrijva vse v žepe,

dokler nimajo še cene.

Primi me močno,

slepa deklica,

teciva hitro

mimo poslinjenih oči,

teciva,

beživa

sklonjenih glav,

skrivajva pri sebi

najlepše verze čutov,

skrivajva v žepu

umetnikov luči.

In mirno zaspi,

zapri oči,

moja mala deklica,

oh, ko bi vedela,

da najlepše sanjaš ti.

...me moriría por verte de noche
mirar pasar las cruces anegadas,
de pie llorando,
porque ante el río de la muerte lloras
abandonadamente, heridamente,
lloras llorando, con los ojos llenos
de lágrimas, de lágrimas, de lágrimas...



...hotel bi umreti, ko bi te videl ponoči,
kako gledaš potopljene križe, ki hodijo mimo
pokonci in jokajoč,
tam ob reki smrti stojiš in jokaš
zapuščen in ranjen,
jokaš jokajoč, z očmi, ki so zvrhane
s solzami, s solzami, s solzami...



(Pablo Neruda: Oda F.G. Lorci)

V vsakem času najden

ko se zavem

da si ti

jesenski dež

ki spira misli

iz črne zemlje

ko se zavem

da si ti

kot snežni metež

ki zapolniš

prazne sanje

ko se zavem

da si ti

na zeleni jasi

ko pomladno

se prebujam

ko se zavem

da si ti

v slanem okusu

ko se morje

zliva vame

in ko se zavem

da si ti

kot tisti čas

ki je že odšel

a se spet vrača

Pot

Sprehodi me

pot

prek Mure

vse do Save

sprehodi me

pot

kjer presiha pod nogami

sprehodi me

pot

po Srečkovem Tomaju.

Išči me

pot

na sveti gori armenski

išči me

pot

v iranskem Isfahanu

išči me

iščoča

rojenega Hafisa

išči me

pojoča

pod arabskimi oboki.

Ujemi me

pot

ko v sari sem odeta

ujemi me

prek Nepala

ujemi me

prek Tibeta

ujemi me

pot

pod strehami neba.

Nosi me

pot

med koralnimi grebeni

nosi me

pot

spoteno v Dolino smrti

nosi me

pot

da spogledujem se s tangom

nosi me

nosi

v črno Afriko.

In vračaj me

pot

z okusom po potici

in vračaj se

pot

saj pogrešam te že.

Nekje sredi puščave z Neikko in Neikkom

MI lahko verjamete, da sem v dobri uri časa prešibala Maroko, Alžirijo, Libijo, Tunizijo in Egipt? In da nisem spustila niti Arabskega polotoka?

Da sem se počutila kot deklica nekje sredi puščavskih dun, z nogami zakopanimi v nežen pesek. In da mi je poleg vsega še sapica nosila najlepše besede speve ljubezni. Ne verjamete? Da nakladam? Oh, to pa ne.

Nedaleč stran, nekje v zavetju Grosuplja sem bila priča rojstvu nove zbirke Dragice Novak Štokelj in Nika Brumna. Branje pesmi me je odneslo nekam daleč stran, kamor me samo lepa beseda lahko. In že sem zaplavala. Moja duša se tako odzove na tako dobre pesmi, kot so bile včeraj njune.

In smo povečerjali verze... skupaj. Jaz, moja prijateljica, mnogo obiskovalcev in naši dragi bloggerji. Ja, spoznala sem Alenko, Nika, Matjaža, Matevža in Lucijo. Dragico pa poznam že od prej, ko me je učila slovenščino. Narisati obraze tem virtualnim prijateljem, je bilo čudovito.

In skupaj smo potovali po verzih... Potepinci kot Neikka... Potepinci kot zrnca peska...

Tebi

Pod perut se skrij,

ranjen človek,

ker vem,

da boli

in vem,

da te strah je.

Pokrij se z listjem,

objokan človek,

ker vem,

da te zebe

in vem,

da hudo je.

Objemi drevesa,

osamljen človek,

ker vem,

da si sam

in vem,

da si daleč.

Nasmehni se sebi,

prekrasen človek,

ker vem,

da lahko

in jaz

se bom s tabo.

Čakam te.
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisočemi stopinjami
začutim tvoje,
kdaj med tisočemi zaznam
tvoj dih.
Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,v menjavah senc pod večer…
O, leta dolgo
te iščem.
Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel talmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje…
Nekoč boš prišla.Ker moraš priti.

(Ivan Minatti; pesnik, ki suče pero po mojih občutjih)

Poljub
ni le igrivo izmenjavanje
diha in sline
Poljub
ni le uvod
v čutno divjanje
ko se zagrizeš
v duše in telesa
globine
Poljub
te zaziblje
da izgubiš tla pod nogami
krikneš od bolečine
in ko mine
si kot izpraznjen


Poljub
je tudi obupna prošnja
za troho človeške
bližine


(Mila Kačič, pesnica in igralka, 1912-2000)

Dišiš

Dišiš

po pravkar pokošeni travi,

po žaklju sivke znotraj dvornih soban,

po svežih medenjakih v culi pleteni,

po vonju kokosa izpod zelenih palm.

Dišiš

po morskem vetru polnem soli,

po poljubih na obrazu marjetic,

po ščepcu peska iz nedrja Sahare,

po pijanem grozdju s prebujenega Krasa.

In dišiš

po Lorci,

po Menartu,

po Hafisu...

in dišiš opojno,

ko te vonjam skozi pesem.

Preteklosti sled

Gledam te,

gora,

kako se budiš.

V jutranjem svitu

te sonce poljublja,

v nocojšnjem zahodu

vsa rožnata spiš.

Tako daleč sem stran

in tako blizu

sem bila ti.

Ko sama stojiš,

prav majhna,

nepomembna,

ko si objeta

s tisočero pogledov,

dotaknjena

z negovano

in hrapavo dlanjo,

ko pušča sledi

na tebi speči Mojzes,

ko te gledam ob sebi,

gora Nebo.

Povsod je namen

Razočarana,

a ne padam

na tla,

da se obme

ne bodo spotaknili

ljudje,

moč mi peša

a je ne zavržem,

z zadnjim vatom

se upiram

na pero.

Jočem,

a ne v prazno,

s solzami zalivam

posušene cvetice.

Tavam,

a nikoli sama,

izgubljenim pticam

kažem smer

na jug.

Verjamem v sonce,

tudi kadar ne sije.

Verjamem v ljubezen,

tudi kadar je ne občutim.

(napis v neki kleti v Kölnu, ki so jo zbombardirali med 2. svetovno vojno)

Poznate barvne razglednice, ki jih dobiš na info tockah L'MIT po vsej Ljubljani?

http://www.lmit.org/kajme3.html

No, vsako leto ustvarijo nov natečaj, ki je na objavljen na spletni strani http://www.lmit.org/ (sedaj poteka že nova sezona natečaja). Natečaj za sezono jesen 06/poletje 07 se je zaključil in prejela sem mejl, da bo tudi moja misel med 8, ki jih bodo ilustrirali in natisnili. Nove razglednice nas bodo osrečevale že konec oktobra.

http://www.lmit.org/kajmeG.3.html

čopič

(ker si z njim lahko pobarvam dan)

Anja

V realnost

Levo-

hinavsko rastoče klasje,

desno-

ptič ptiču tujec,

ozreš se še gor,

so zvezde ugasle,

ko zreš v nebo,

bi plačati smel.

Otekajo veke

globalno sergete,

skelijo,

bolijo

pod UV lučjo.

Se zastiram z vesoljsko

volneno odejo

in rišem pogled

v svoj kapital.

Svetla tema

v mojih je sanjah,

vem,

kako živeti je slep.

Samo sanjam?

V hrapavo dlan
stisnjeni žeblji,
kri
in tegoba,
dih v onstran.
Junak si,
si borec,
jedka skušnjava,
Noe
in Herkul
postanih si sanj.
Jecljavo te božam,
te režem po vratu,
brišem ti prah
z zalepljenih vek.
Nocoj
te preklinjam,
nocoj
umorim te,
a jutri nocoj
se nikdar
ni zgodil.

čuti narave

fotografska lirika

presiha v meni

(navdih nad fotografsko razstavo Andreje Pekljaj-Odstiranja)

Sita sem

Sita sem

brbončic

in grenkega okusa

žveplenih ustnic

grenkih oči

in sita

gledanja na uro

terorja v glavi

praznih besed

sita

da svet je premajhen

za lačne oči

za gnezda vseh ptic

za roko v roki.

Sita sem

ko jokaš o soncu

ko jokaš o zvezdah

a vidiš jih ne.

In lačna

besed sem

in verzov

in ritma

sem lačna na svetu

a o pesnikih

nihče.

Muze muza

Božanstvo si,

moja muza,

ko podtikam te v sanje,

ko zatikam svoje verze

v brezčasne Grkov stebre,

ko zaniham svoje čute

v atenškem suhem vetru,

ko spotikaš me

med kamnom,

moja roka,

moj si Zevs.

Ko te piham skozi prste

mimo zlatih misli sonca,

prehitevam tvojo hojo

mimo levjih vseh soban,

ko vonjam ti na vratu

večno sled antike,

ko med verzi me zamujaš,

isto tvoja,

nov je čas.

Zadnji dnevi so bili pestri. Utrujenost se je nabirala na mojih vekah. Pa je bilo potrebno biti zbran in pozabiti na 100-kilogramske veke. Mi je uspelo. Celih 5 dni sem jih nosila, med vikendom pa so na srečo shujšale. Dobro se držijo, zato sem nazaj. Se opravičujem za odsotnost.

Daljica življenja

Čas je daljica:

omejena, določena.

Hodim po vrvi

in lovim ravnotežje.

Ne smem zgrešiti koraka,

da ne izgubim trenutka.

(Neža Maurer: Igra za življenje)

trpko se sklanjam

metulja na ustnicah

spet izmaličim

Šepet vetra je bral moje misli. Duša je rojevala novo pot. In življenje se je skrilo v enega izmed kotičkov, branih v usedlini želja.

Ker živim...

Ker ljubim...

Ker doživljam...

Ker čutim...

Močneje kot drugi? Bolj intenzivno kot sonce?

Čutim še globje, čeprav sem spet doma. Toliko novih stvari, ki mi jih je prineslo poletje, toliko čarovnij, ujetih v poletne noči, toliko hrepenenj, odvitih iz celofana...

In spet vse hiti dalje. Sem že polnoletna. Konec je počitnic. Čaka me prelomno leto. No, eno izmed njih. Mu bom kos? Seveda. Z novo energijo, z novo inspiracijo, v krogu pozitivnih ljudi. In z vsemi blogerji ter njihovimi verzi, ki spodbujajo mojo domišljijo in božajo še vse nevzburjene živčne končiče.

In vroče je. V meni.

Modro in belo

Klešem te

moj beli Santorini

klešem te

v modra polkna

v lesena vrata

v ravne strehe

izgubljam se

na sonca topli vzpetini

potrebujem te

da zapiham verze vate...

in še te klešem

v podobi lastne biti

te zaoblim

v svoje tihe

modre stihe

in te zavežem

v zadnji veter

poletnih teh spominov.

Za vse zaljubljene...

Podarjam vam pesem T. Kuntnerja iz zbirke V lesu ogenj, ki mi jo je priporočala bloggerka Odsevi neba. Včasih so stvari tako enostavne...

Življenje je skoz srci rilo.

Sicer se ni med nama spremenilo.

Le malo bolj je otrdela koža

in roka tvoja me drugače boža.

Izpraznjeno

Telo

umito z ožeto oljko

mi ližeš,

nežno kožo

oplazi

tvoj drget.

Lasaš me,

me vonjaš,

tvoja hladna devica,

me grizeš,

me tipaš,

tvoja bujna Afrodita.

In obliznem si

z ustnic

poznano smetišče,

ujeta v pogledu

tvoja senca

v plašču.

Spomini nate

strašijo

lovijo

oranžno morijo,

spomini nate,

a tokrat

tako prazni.

temno postaja

lino toplega sonca

v tebi poiščem