Za vse zaljubljene...

Podarjam vam pesem T. Kuntnerja iz zbirke V lesu ogenj, ki mi jo je priporočala bloggerka Odsevi neba. Včasih so stvari tako enostavne...

Življenje je skoz srci rilo.

Sicer se ni med nama spremenilo.

Le malo bolj je otrdela koža

in roka tvoja me drugače boža.

Izpraznjeno

Telo

umito z ožeto oljko

mi ližeš,

nežno kožo

oplazi

tvoj drget.

Lasaš me,

me vonjaš,

tvoja hladna devica,

me grizeš,

me tipaš,

tvoja bujna Afrodita.

In obliznem si

z ustnic

poznano smetišče,

ujeta v pogledu

tvoja senca

v plašču.

Spomini nate

strašijo

lovijo

oranžno morijo,

spomini nate,

a tokrat

tako prazni.

temno postaja

lino toplega sonca

v tebi poiščem

Morski sen

Molčiš,

prazna plaža,

ko pena valov

se sklanja k tebi,

ko sol te boža

skozi tisočerih kamnov,

ko zvezda hlipa,

da izda ti svoje sanje,

ko molčiš

in obenem šepetaš

najlepšo zgodbo

in z dlanjo dotikam

se tvojega obličja,

ko koža pleše

na udih peska,

ko sama si,

le moja,

prazna plaža.

Mediteran v zraku

Morje odseva

mi tvoje poteze,

v gubasti školjki

tvoja je dlan,

v turkiznosrebni

se kopajo misli,

tu slana se noč

mi lomi v dan.

Spirala občutkov

prevrača me

k tebi,

nemirna je noč,

ko ti še spiš.

Razgaljena sol

Tukaj,

na tej skali,

kjer že milijon ljudi

spusilo je v morje

šum hrepenenj,

tukaj,

na tej skali

je danes

samo moj.

Kjer oblaki trgajo

v nežni se dlani,

kjer peruti galeba

slonijo na meni,

Kjer kodram

si s prsti slana pramena,

ko veter mi

z juga

piha tvoje ime.

Brez limita

Izginjam

preperela od sonca,

vsa polna

ugrizov modrasa,

presiham

kot čustva v meni,

na noč,

ko sanjajo vsi.

Razbolela

od gnitja občutkov,

spotena

od hlipanja duše,

preklana

prek tisočih trupel,

na noč,

ko ljubijo vsi.

Postana

od vse empatije,

zažgana

prek žetve tegobe,

prekleta

od hladnih obrazov,

na noč,

ko limita več ni.

zvedavo nebo

nastavljajo oknu se

kapljice dežja

Mogoče ne ustreza k samemu kontekstu mojega bloga, a vseeno...

Danes sploh ne morem več zadrževati. Saj ne, da se obremenjujem s takimi zadevami, a vendarle je žalostno. Sem po naključju zašla na stran www.glasujzame.com in bila dobesedno šokirana. Kje so se mladini izgubile vrednote, ki naj bi jim jih vcepljali starši? 12, 13, 14 letnice napol gole, imela sem občutek, da tekmujejo, katera bo odvrgla več. Pri tem ne mislim za malce krajše majčke in dekolteje, tukaj gre za poziranje v spodnjem perilu!! In to še ni vse. Bila sem v dilemi, če sem sploh zašla na slovensko stran, komunicira se namreč v vseh jezikih, le na slovenščino so pozabili. Da jim je vzor Crvena zvezda, Ceca in podobno, ja, to mi je bilo jasno.

Žal mi je za vse mlade punce, ki so prehitro izgubile svojo otroškost, ki se iščejo v stvareh, ki jih dolgoročno ne morejo osrečiti. Žal mi je zanje, ker že tako mlade živijo v prepričanju, da je za ljubezen potrebno razgaliti svojo zunanjost, na notranjost se itak pozablja. Žal mi je za slovensko narodno zavest, ki je praktično skoraj več ni.

Razumem, da so/smo mladi. Razumem, da jih/nas razganja. Vendar vse skupaj uhaja izven mej normale. Bodimo malce uporniki, bodimo malce frajerji, bodimo malce drugačni. A na vrednote pa nikar ne pozabimo.

Zlata harfa

Danes

počutim se

kot deklica

ob zlati harfi

in igram.

Veter

mi nosi

prosojno tančico,

pramen las

odkrije mi.

A jaz zbrano

posvečam se

sleherni sruni,

božam

jih s prsti

nežnih sozvočij.

Boli jih melodija,

boli jih,

ko igram.

Sama

pa skrivam

objokan obraz.

vem,
da si nekje tam,
res blizu,
da nekje tam
sanjaš me.

Zebe me

Čutim

kako hlad

ovija mojo kožo

nocoj

ko okno

pustila sem priprto

in

strah me grize

je notri votel

ko srh me liže

a tebe ni.

Zlezi skozi lino

preženi vse iz mene

daj

stisni me

ljubezen

da zeblo me ne bo.

Rumi, Jalal ad-Din (Jelaluddin ali Jellaludin) Muhammad Din ar
(1207-1273)

Rumi se je rodil v majhnem mesecu Balkh, v zdajšnjem Afganistanu. Njegova drižina se je veliko preseljevala, na koncu so se nastanili v kraju Konya, kjer je Rumi živel vse življenje, razen za časa študija v Allepu in Damasku. Leto po očetovi smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Osnoval je red Merli, od koder izvira tudi plesni obred Sama z derviši, ki se plesoči vrtijo v krogu.
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din pomeni veličanstvo religije. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše. Prevedene so v mnoge jezike, pred kratkim nekaj tudi v slovenščino. V njih nešteti umetniki in iskalci resnice najdejo navdih in smisel. Njegovemu glavnemu delu sedmih knjig s skupnim naslovom Mathnavi pravijo tudi perzijski koran.

Pobuda za to objavo je bilo branje njegove zbirke Skrivna glasba, vendar pa je njegovih pesmi, ki so prevedene v slovenščino, le za pokušino.

Z ljubeznijo ne moreš trgovati,
izbire nimaš.
Ljubezen je zrcalo.
Če si dovolj pogumen,
da vanjo se zazreš,
odseva tvoje bistvo.

Če harfa se polomi, nič zato.
Pojavilo se bo stotine drugih.
V objemu smo ljubezni se znašli,
kjer vse je glasba.
Če harfe vse na svetu
bi zgorele,
še vedno v srcu skrita glasba
bi zvenela.
Ne skrbi, če ugasne sveča,
imamo iskrico,
ki znova prižge ogenj.
Vse naše pesmi so kot
pena na valovih bivanja.
Dragulji so v globinah skriti.
Milina naših pesmi
je samo odsev tega,
kar skriva se na dnu.
Ustavi tok besed.
Okno srca odpri,
naj spregovori ti duh!

Pride čas, ko morje in nebo

se morata spočiti.

Pride čas, ko

se celo nebo umakne.

Pride čas, ko se izčrpani popotniki

spočiti morajo

po dolgem potovanju.

Naj gre v slast!

Rada se sprehajam med knjižnimi policami, resnično rada obiščem knjižnico. Venomer uživam v spokojni tišini in iščem še neodkrito zdravilo za mojo razorano dušo. Mogoče bi lahko knjižnico v teh dneh, ko razsaja sodobno kovaštvo besed, preimenovali v 'welness center knjigožerov'.

Da pa ne bom spet zašla... Med mojimi odkritji na področju poezije se je znašlo tudi ime BRUNO URH, sicer kot pravi Wikipedija, slovenski arhitekt, pisatelj, pesnik, plezalec, dramatik. Njegova miniaturna knjižica pesniške zbirke ARHE, ovita v črno naslovnico, se je znašla pri meni. Bila sem prijetno presenečena. Pesmi z veliko mero izvirnosti, posebnega sloga, razkošne metaforike in hkrati močne sporočilnosti, so kar odmevale v meni.

(če ima kdo informacijo o tem, če je zbirka v prosti prodaji, naj mi prosim pove)

Trepalnice

Tako dolge.

Tako črne.

Kako pokrijejo globoke oči.

Zame nobene več tako dolge.

Zame nobene več tako črne.

Jih solza dolge naredi?

Nobena naj več ne spolzi.

Prosim, zaspi. Še enkrat zapri oči.

Tragedija

Dionizično veselje.

ti si zbor,

jaz gledalec.

Nimava nobene želje.

Le tako skrijeva strah,

pred tistim, kar si želiva,

pred nemogočim ciljem

dvigniva prah.

Vse uripa v istem ritmu srca.

Pijva jo čašo.

Strup je v njej.

V loku gledališča naj se konča

pregrad in razlik

zavrta predstava

naučenih razmerij

in sprijenih oblik.

Pesnik

Pesnik je najpogumnejši mož.

Od rojstva mrtev.

Ubita senca med navlako kož.

Nenehna žrtev.

Lebdeč nad prepadom duše in telesa.

Bojevnik neustrašen.

Obiskal pekel in nebesa.

Le v življenju plašen.