S povečavo

Luščijo se tla

in

dan drobi se

v plašni dlani.

Tako sam

si danes.

Oči

brez izraza,

praviš?

Globje poglej.

Ti posodim

lupo?

Tako sam

si danes.

Sloniš

in pesniš.

Nezanimiv,

praviš?

Še bogovi bi se stepli zate...

Sopihajoča
slabost
si
sprevrača
spomine.

Sproti
sezuva
sladkosti
spokojne
sivine.

Silne
sanje
sijejo
stokratne
skeline.

(Bruno Urh: Samote)

Posvečam jo Deževni deklici, s katero sva se srečali v petek in ugotovili, da radi bereva Urha.

Piše se...

Štejem

svoje pesmi,

jutro,

ko se s črnilom

razlivaš naokrog,

ko besede

ožemam zate

in mehčam

obraze zarje,

ko rišem ti obline

in vzhajajoče sonce

bere tvoje gube.

Poljubljam ti dlani

in kot romarka

sledim,

ti spletam kite

v vence stihov,

in gladim

te po laseh,

jutro.

Noč se piše.

In vsak list

z odrgnino prejšnjega.

Goslač na strehi,

mjuzikel

Včeraj sem si v okviru dijaškega abonmaja v MGL-ju ogledala mjuzikel Goslač na stehi, ki je bil izveden zelo lahkotno, doživeto, glasba in ples sta bila prima, vzdušje še bolj. Dobra igralska zasedba je tako v vrhunec popeljala skoraj polno dvorano, vživetost v celotno zgodbo pa me zabava še danes. Priporočam!

Goslač na strehi je postavljen v carsko Rusijo leta 1905, v občutno idealizirano vasico Anatevka, kjer je večinsko prebivalstvo sicer judovsko, vendar se mora kljub temu podrejati volji ruske manjšine. Gre za območje na tako imenovanem "ozemlju naselitve", kjer so Judje v carski Rusiji živeli pod strogim nadzorom oblasti. Leto 1905 pomnijo Judje po vsem svetu kot črno leto pogromov, v katerih je v carski Rusiji umrlo na stotine ljudi, več deset tisoč pa jih je čez noč ostalo brez imetja in doma. "Štetl" pomeni v jidišu 'mestece' in je naselbina, v kateri so Judje večinsko prebivalstvo. Prebivalci štetlov so se od drugih ločevali po veri in jeziku, svojo drugačnost pa so izkazovali tudi z obleko in videzom. Življenje v štetlu, v tem primeru Anatevki, poteka na osnovi judovskih navad moralnega, etičnega in socialnega značaja - po njih živi tudi glavni junak Tevje (Janez Starina / Janez Hočevar k. g.) z ženo Golde (Judita Zidar / Nadja Zadnik Strajnar). Mlekar Tevje in Golde imata pet hčer (Jana Zupančič, Ana Dolinar AGRFT, Iva Krajnc, Nina Bjelica k. g., Zala Linea Rutar k. g.). Tevje je globoko veren človek, ki pa ima z Bogom oseben odnos: z njim se pogovarja in prereka, se pritožuje čez njegove odločitve in se z njim tudi pogaja. Vdan je religiji in tradicionalnim vrednotam, ki jih že stoletja neguje vsa Anatevka. Vendar pa se svet in civilizacija zunaj na videz varnega zavetja štetla hitro spreminjata. Te spremembe se odrazijo na starejših treh hčerah, ki se uprejo volji staršev in vaške skupnosti ter si same izberejo ženina. Tradicionalne vrednote družine in varnost Tevjevega sveta se zamajejo. Njegov svet začne razpadati. Prva hči si sama izbere za ženina krojača in si s težavo pribori očetovo dovoljenje za poroko. Druga hči si izbere študenta-politika in prosi očeta le še za blagoslov. Tretja pa si izbere ruskega vojaka, kar je za Tevja nekaj najhujšega, saj izbranec ni Jud. Za Tevjev miselni svet je ta izbira nesprejemljiva, zato je hči zanj izgubljena. Obenem se tudi Anatevki nezadržno bliža vihar zgodovine: sprva se pokaže kot opozorilni pogrom nad Judi, ob koncu pa tudi kot izgon in obsodba na večno pregnanstvo in vandrovstvo. Tako se tudi Tevje z ženo in najmlajšima hčerama napoti v Ameriko, kjer se jim bo pridružila še najstarejša hči z možem in otročičkom. (vir: www.mgl.si)

Ko te prešine

reci trikrat

Ljubim te

Zanj

zase

za pozabljene

(Mila Kačič)

odprite dušo

človeku

in zvezdi...

o,vi,

ki ste vse,

le pesniki ne.

(Srečko Kosovel)

Ranjeno

Ranila sem

pot

s korakom pohojenih sanj,

ranila sem

lino

vzhajajočega sonca,

ranila

rano jutro

vstopajoče v meglici,

ranila sem

čas,

ga vrgla v nebo.

In ranila

krivuljo,

ki dela nasmehe,

ranila

zeleno

Lorci iz mesečine,

ranila

sem vse tisto,

kar dnevu dano

je bilo.

Vem.

Priznam.

Le grešnik sem.

Sanjati svoj svet

Primi me za roko,

slepa deklica,

ubeživa,

bosi teciva

preko zlatih zablod,

mimo navlake sveta,

okrog dolgonogih trav,

blizu vozečega drevesa.

Slišiš,

kako svet je prazen?

Vonjaš,

kako svet je tuj?

Skrijva

pesmi sonca,

zvezd

in čutne lune,

skrijva vse v žepe,

dokler nimajo še cene.

Primi me močno,

slepa deklica,

teciva hitro

mimo poslinjenih oči,

teciva,

beživa

sklonjenih glav,

skrivajva pri sebi

najlepše verze čutov,

skrivajva v žepu

umetnikov luči.

In mirno zaspi,

zapri oči,

moja mala deklica,

oh, ko bi vedela,

da najlepše sanjaš ti.

...me moriría por verte de noche
mirar pasar las cruces anegadas,
de pie llorando,
porque ante el río de la muerte lloras
abandonadamente, heridamente,
lloras llorando, con los ojos llenos
de lágrimas, de lágrimas, de lágrimas...



...hotel bi umreti, ko bi te videl ponoči,
kako gledaš potopljene križe, ki hodijo mimo
pokonci in jokajoč,
tam ob reki smrti stojiš in jokaš
zapuščen in ranjen,
jokaš jokajoč, z očmi, ki so zvrhane
s solzami, s solzami, s solzami...



(Pablo Neruda: Oda F.G. Lorci)

V vsakem času najden

ko se zavem

da si ti

jesenski dež

ki spira misli

iz črne zemlje

ko se zavem

da si ti

kot snežni metež

ki zapolniš

prazne sanje

ko se zavem

da si ti

na zeleni jasi

ko pomladno

se prebujam

ko se zavem

da si ti

v slanem okusu

ko se morje

zliva vame

in ko se zavem

da si ti

kot tisti čas

ki je že odšel

a se spet vrača

Pot

Sprehodi me

pot

prek Mure

vse do Save

sprehodi me

pot

kjer presiha pod nogami

sprehodi me

pot

po Srečkovem Tomaju.

Išči me

pot

na sveti gori armenski

išči me

pot

v iranskem Isfahanu

išči me

iščoča

rojenega Hafisa

išči me

pojoča

pod arabskimi oboki.

Ujemi me

pot

ko v sari sem odeta

ujemi me

prek Nepala

ujemi me

prek Tibeta

ujemi me

pot

pod strehami neba.

Nosi me

pot

med koralnimi grebeni

nosi me

pot

spoteno v Dolino smrti

nosi me

pot

da spogledujem se s tangom

nosi me

nosi

v črno Afriko.

In vračaj me

pot

z okusom po potici

in vračaj se

pot

saj pogrešam te že.

Nekje sredi puščave z Neikko in Neikkom

MI lahko verjamete, da sem v dobri uri časa prešibala Maroko, Alžirijo, Libijo, Tunizijo in Egipt? In da nisem spustila niti Arabskega polotoka?

Da sem se počutila kot deklica nekje sredi puščavskih dun, z nogami zakopanimi v nežen pesek. In da mi je poleg vsega še sapica nosila najlepše besede speve ljubezni. Ne verjamete? Da nakladam? Oh, to pa ne.

Nedaleč stran, nekje v zavetju Grosuplja sem bila priča rojstvu nove zbirke Dragice Novak Štokelj in Nika Brumna. Branje pesmi me je odneslo nekam daleč stran, kamor me samo lepa beseda lahko. In že sem zaplavala. Moja duša se tako odzove na tako dobre pesmi, kot so bile včeraj njune.

In smo povečerjali verze... skupaj. Jaz, moja prijateljica, mnogo obiskovalcev in naši dragi bloggerji. Ja, spoznala sem Alenko, Nika, Matjaža, Matevža in Lucijo. Dragico pa poznam že od prej, ko me je učila slovenščino. Narisati obraze tem virtualnim prijateljem, je bilo čudovito.

In skupaj smo potovali po verzih... Potepinci kot Neikka... Potepinci kot zrnca peska...

Tebi

Pod perut se skrij,

ranjen človek,

ker vem,

da boli

in vem,

da te strah je.

Pokrij se z listjem,

objokan človek,

ker vem,

da te zebe

in vem,

da hudo je.

Objemi drevesa,

osamljen človek,

ker vem,

da si sam

in vem,

da si daleč.

Nasmehni se sebi,

prekrasen človek,

ker vem,

da lahko

in jaz

se bom s tabo.

Čakam te.
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisočemi stopinjami
začutim tvoje,
kdaj med tisočemi zaznam
tvoj dih.
Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,v menjavah senc pod večer…
O, leta dolgo
te iščem.
Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel talmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje…
Nekoč boš prišla.Ker moraš priti.

(Ivan Minatti; pesnik, ki suče pero po mojih občutjih)