Občutek imam, da sem se najedla malih in tečnih mravljic. Nisem jih hotela. Zdaj jih bruham. Z žolčem vred pa jih bom še tja do julija.
Ko sem se z avtobusom peljala domov, sem imela v glavi cel kup besed. Nametanih, a vseeno. Ker vem, da bi mi določeni osebki gledali pod prste, jih nisem mogla spraviti v mojo malo popisano beležko. Misli pa so in niso. Kot tok zavesti. Pride in gre. Kot noč. Zame nikoli enaka. Uglavnem, kar sem nameravala napisati, sedaj več ne pride v mojo strohnjeno zavest.
Počutim se obešeno na lastno popkovino, ki me priklenja na mater Zemljo. Ne letim. Ne lebdim. Priklenjena. Priklenjena na ta debilno naravnan šolski sistem. Nikjer želje po motiviranju s strani profesorjev. Nikjer želje po suverenosti. Nikjer ene preklete pohvale. Kar tja v en dan. Besede. Prazne. Gnile. Piflanje. Pisanje po določenih okvirjih. Izvirnost je pač slogovno zaznamovana.
Včasih imaš pač slab dan. V navalu vsega ni navdiha. Nimaš časa za doživljanje, za stiskanje verzov v svoje naročje, za lepljenje marmornih misli. Okrog nimaš ljudi, ki te navdihujejo. Škoda. In včasih so to lahko profesorji. Včasih, a na žalost ne vedno. Sreča je pač opoteča.
5 comments:
prispela domov...in pokukala k tebi, draga Pucca.
Jutri vas pridem poslušat, upam, da boš vmes.
Kaj naj ti rečem? mene so kolegice skoraj pojedle, ker sem delala drugače, iskala v vas enakovredne prijatelje in partnerje, delaa z vami kot sebi enakimi in iskala v vas ideje, ne klišejev, spodbujala v vas kreativnost, ne piflarije.
Po vrnitvi iz Rima,prvo leto dela na L sem se skrila na šolski WC in jokala na skrivaj, ko sem videla,kam sem padla in kako kolegi delajo...ne vsi, dobra večina pa.
Misliti in delati po svoje, si zaznamovan, ožiogosan, izločen.
A ne misli, da je v Be kaj dosti boljše, kup nasilja nad otroki, kup nasilja...
Pucca, zrastla boš, odšla in doštudirala in svet bo še vedno isti, isti bolani vzorci zatiranja, kamorkoli se obrneš, ne glede kam greš...Tisto bo hujše in tam te bo rešila le pesem, tvoja, pesem tvoje duše.
Lepo bodi. Dragica
joj, nekaj se mi je ponesreči zbrisalo.
----------
hvala, neikka. hvalabogu, da so svetle lučke med njimi.
ja... se dogaja. in to non-stop.
ti in še par prof. ste izjeme. in tako vedno bo. izjeme med oslovsko množico.
(na koncertu me ne bo, imam obveznosti v okviru prostovoljstva, kjer delam, žal. bo pa koncert gotovo mega)
Če mi verjameš ali ne, sem komaj danes videla to tvojo temo o šolstvu. :D Ne morem verjeti, kako se včasih prepletamo med seboj, ne da bi vedeli en za drugega. Ali smo resnično že tako energetsko povezani. :)) že predvečrajšnjem so mi blodile te misli po glavi.
O napačnih prijemih... na pamet učenje itd.
Ne bom več pisala, ker si že sama veliko napisala.
Drži se Pucca :)))
Na žalost otrok in mladine se učitelji -profesorju grupirajo in sami med seboj razvrščajo in delajo ogromno napako, ki bo zaznamovala globoko v čas. Ja, dobrega učitelja-profesorja toliko časa zaj******* dokler sam ne odide. Mlajši sin prav trpi in je nesrečen, ker imajo na srednji prifesorje, ki prav nič ali zelo slabo razlagajo in za nameček kasira plačo, ki jo ni vreden, ker ni fer do mladostnikov-dijakov. Sva se pogovarjala, če spravim v luft svet in e boji, da bi se potem znesli s slabimi ocenami nad njim. Saj, ko sem sama hodila na sredno ni bilo z rožicami postlano, a tako kot je to danes ni bilo.
Lep večer, zdrži do konca in zmaga bo tvoja :D)))))))))))))) od vvooodnarke !
Post a Comment