Poljub
ni le igrivo izmenjavanje
diha in sline
Poljub
ni le uvod
v čutno divjanje
ko se zagrizeš
v duše in telesa
globine
Poljub
te zaziblje
da izgubiš tla pod nogami
krikneš od bolečine
in ko mine
si kot izpraznjen


Poljub
je tudi obupna prošnja
za troho človeške
bližine


(Mila Kačič, pesnica in igralka, 1912-2000)

Dišiš

Dišiš

po pravkar pokošeni travi,

po žaklju sivke znotraj dvornih soban,

po svežih medenjakih v culi pleteni,

po vonju kokosa izpod zelenih palm.

Dišiš

po morskem vetru polnem soli,

po poljubih na obrazu marjetic,

po ščepcu peska iz nedrja Sahare,

po pijanem grozdju s prebujenega Krasa.

In dišiš

po Lorci,

po Menartu,

po Hafisu...

in dišiš opojno,

ko te vonjam skozi pesem.

Preteklosti sled

Gledam te,

gora,

kako se budiš.

V jutranjem svitu

te sonce poljublja,

v nocojšnjem zahodu

vsa rožnata spiš.

Tako daleč sem stran

in tako blizu

sem bila ti.

Ko sama stojiš,

prav majhna,

nepomembna,

ko si objeta

s tisočero pogledov,

dotaknjena

z negovano

in hrapavo dlanjo,

ko pušča sledi

na tebi speči Mojzes,

ko te gledam ob sebi,

gora Nebo.

Povsod je namen

Razočarana,

a ne padam

na tla,

da se obme

ne bodo spotaknili

ljudje,

moč mi peša

a je ne zavržem,

z zadnjim vatom

se upiram

na pero.

Jočem,

a ne v prazno,

s solzami zalivam

posušene cvetice.

Tavam,

a nikoli sama,

izgubljenim pticam

kažem smer

na jug.

Verjamem v sonce,

tudi kadar ne sije.

Verjamem v ljubezen,

tudi kadar je ne občutim.

(napis v neki kleti v Kölnu, ki so jo zbombardirali med 2. svetovno vojno)

Poznate barvne razglednice, ki jih dobiš na info tockah L'MIT po vsej Ljubljani?

http://www.lmit.org/kajme3.html

No, vsako leto ustvarijo nov natečaj, ki je na objavljen na spletni strani http://www.lmit.org/ (sedaj poteka že nova sezona natečaja). Natečaj za sezono jesen 06/poletje 07 se je zaključil in prejela sem mejl, da bo tudi moja misel med 8, ki jih bodo ilustrirali in natisnili. Nove razglednice nas bodo osrečevale že konec oktobra.

http://www.lmit.org/kajmeG.3.html

čopič

(ker si z njim lahko pobarvam dan)

Anja

V realnost

Levo-

hinavsko rastoče klasje,

desno-

ptič ptiču tujec,

ozreš se še gor,

so zvezde ugasle,

ko zreš v nebo,

bi plačati smel.

Otekajo veke

globalno sergete,

skelijo,

bolijo

pod UV lučjo.

Se zastiram z vesoljsko

volneno odejo

in rišem pogled

v svoj kapital.

Svetla tema

v mojih je sanjah,

vem,

kako živeti je slep.

Samo sanjam?

V hrapavo dlan
stisnjeni žeblji,
kri
in tegoba,
dih v onstran.
Junak si,
si borec,
jedka skušnjava,
Noe
in Herkul
postanih si sanj.
Jecljavo te božam,
te režem po vratu,
brišem ti prah
z zalepljenih vek.
Nocoj
te preklinjam,
nocoj
umorim te,
a jutri nocoj
se nikdar
ni zgodil.

čuti narave

fotografska lirika

presiha v meni

(navdih nad fotografsko razstavo Andreje Pekljaj-Odstiranja)

Sita sem

Sita sem

brbončic

in grenkega okusa

žveplenih ustnic

grenkih oči

in sita

gledanja na uro

terorja v glavi

praznih besed

sita

da svet je premajhen

za lačne oči

za gnezda vseh ptic

za roko v roki.

Sita sem

ko jokaš o soncu

ko jokaš o zvezdah

a vidiš jih ne.

In lačna

besed sem

in verzov

in ritma

sem lačna na svetu

a o pesnikih

nihče.

Muze muza

Božanstvo si,

moja muza,

ko podtikam te v sanje,

ko zatikam svoje verze

v brezčasne Grkov stebre,

ko zaniham svoje čute

v atenškem suhem vetru,

ko spotikaš me

med kamnom,

moja roka,

moj si Zevs.

Ko te piham skozi prste

mimo zlatih misli sonca,

prehitevam tvojo hojo

mimo levjih vseh soban,

ko vonjam ti na vratu

večno sled antike,

ko med verzi me zamujaš,

isto tvoja,

nov je čas.

Zadnji dnevi so bili pestri. Utrujenost se je nabirala na mojih vekah. Pa je bilo potrebno biti zbran in pozabiti na 100-kilogramske veke. Mi je uspelo. Celih 5 dni sem jih nosila, med vikendom pa so na srečo shujšale. Dobro se držijo, zato sem nazaj. Se opravičujem za odsotnost.

Daljica življenja

Čas je daljica:

omejena, določena.

Hodim po vrvi

in lovim ravnotežje.

Ne smem zgrešiti koraka,

da ne izgubim trenutka.

(Neža Maurer: Igra za življenje)

trpko se sklanjam

metulja na ustnicah

spet izmaličim

Šepet vetra je bral moje misli. Duša je rojevala novo pot. In življenje se je skrilo v enega izmed kotičkov, branih v usedlini želja.

Ker živim...

Ker ljubim...

Ker doživljam...

Ker čutim...

Močneje kot drugi? Bolj intenzivno kot sonce?

Čutim še globje, čeprav sem spet doma. Toliko novih stvari, ki mi jih je prineslo poletje, toliko čarovnij, ujetih v poletne noči, toliko hrepenenj, odvitih iz celofana...

In spet vse hiti dalje. Sem že polnoletna. Konec je počitnic. Čaka me prelomno leto. No, eno izmed njih. Mu bom kos? Seveda. Z novo energijo, z novo inspiracijo, v krogu pozitivnih ljudi. In z vsemi blogerji ter njihovimi verzi, ki spodbujajo mojo domišljijo in božajo še vse nevzburjene živčne končiče.

In vroče je. V meni.

Modro in belo

Klešem te

moj beli Santorini

klešem te

v modra polkna

v lesena vrata

v ravne strehe

izgubljam se

na sonca topli vzpetini

potrebujem te

da zapiham verze vate...

in še te klešem

v podobi lastne biti

te zaoblim

v svoje tihe

modre stihe

in te zavežem

v zadnji veter

poletnih teh spominov.