Ne boj se

Ne boj se

točiti

krvavih solza,

ne boj se

pustiti

rdečih sledi,

ne boj se,

da na tleh

bodo ostale,

ne boj se,

saj dež

jih bo izpral.

Najin zadnji spev

Gledam te,

neubogljenega,

kako spiš

in sanjaš.

Gledam te,

tako luninega,

kako v njenem naročju

se ziblješ.

Poslušam te,

spečega ob meni,

kako dihaš,

se razdajaš.

Poslušam te,

tako nežnega,

ko z zaprtimi vekami

mi šepetaš.

Slišim te,

tako mojega,

kako biješ

in lebdiš.

Slišim te,

ko tiho poješ,

v klobčič zvit,

le meni.

Poljubljam te,

močno objetega,

ko živiš

in dihaš.

Poljubljam te,

tako nevednega,

da to je zadnji

najin spev.

Nomad

Ko veter

šepeta na strune,

ko noč

nam poje melodijo,

ko zvok

priplava v činele,

na poteh do lune

srečam te,

nomad.

Ko plešem

bosa na obali,

ko lovi

tančica veter,

ko zaslišiš

zven cekinčkov,

v moj žamet ujet

si moj nomad.

Ko val

objema zrna peska,

ko kača

poljublja mi telo,

ko noč

nima več posluha,

s soncem greš,

moj popotnik.

Pustim si sanjati

Zapiram veke

kot vrata pred svetom,

odpiram že druga

in tečem v sanje.

Skačem po lužah

iz solz razočaranj,

ogledujem si kipe

poznanih ljudi.

Stopam po stezi

preteklih spominov,

padam v brezno

potlačenih čustev.

Si drznem vse,

kar ne bi si smela,

si mučim srce,

znoj hrepenenja.

Mu tečem v objem,

ko res ne bi smela,

mu božam lase

in v vetru molčim.

Moj češnjev cvet

Odletela bom

na češnjev cvet

in se vanj zaprla.

Z belo odejo

se bom pokrila,

na prašniku

se zibala.

Skozi lino cvetov

kukala ven,

čebelam, metuljem,

pomahala bom.

Sadne čaše

se bom napila,

s kapljo dežja

obraz si umila.

Češnjev cvet

bo moja uteha,

vanj zaprta

bom sanjala.

Boginja v rdečem

Glava ponosno,

kitare začnejo,

pahljača kričeča

s pridihom strasti.

Vrteče se krilo

s ploski začinim,

gibanje rok,

ženstvenost plesa.

Kastanjeta v roki,
roža vpeta,
udarjam ob tla,
nocoj ukazujem.
Z očmi
po prostoru,
iščem poglede,
iščem ognjenost,
diosa en rojo.

Moje vse

Danes bo moj dan,

ko me sonce odpeljalo bo,

z žarki me ujelo,

ko bom svetu pobegnila.

Me s toploto bo ovilo,

mi bo veke poljubilo,

me v košarico bo skrilo,

me v žarkih pestovalo.

Danes bo moja noč,

ko me luna iskala bo,

njen sij kožo barval bo,

ko v dlan jo bom ujela.

Jo toplo bom pokrila,

svetlino nežno božala,

jo v odejici bom nesla,

na nebesni svod pripela.

Danes bo moj dan,

danes bo moja noč,

jutri moje bo vse.