Prisiljeno

Potiho,

kamor stopiš,

nosiš brazde

mojih dihov.

Otepaš se

in grizeš

s steblom

steklih bokov,

upiraš se

in jočeš,

trpko trnje

ti odpada.

In misliš,

da si dež,

ko v sonce

sem odeta,

siliš se

v zeleno,

a klorofil

sem ves

ti spila.

In po novem...

Se na cesti umikajte tudi meni.

Krčim se

Krčim se

znotraj divjih potenc,

ki sem jih

včasih nosila.

Krčim se

kot razparana krpa,

razcefrani delčki upa,

krčim se

kot sled

rdečega madeža

na pozabljeni srajci.

In krčim se

ujeta

na brezpotjih

tuje lune,

krčim se

prevzeta

od opoja

skritih zvezd.

Tako krčim se...

tudi v tvojih

očeh.

Pravljice bodo tokrat drugačne

Probremenjenost šolarjev

Pravijo, da smo najbolj svobodna generacija, da letimo in pristajamo, da se le zabavamo in smo popolnoma brezskrbni. Da živimo v pravljicah, kjer ni čudnih sil, ki ti udrihajo po psihi, kjer ni ničesar, kar praska po hipotalamusu.

Ko v zadnjem letu gimnazije gledam obraze, ki sem jih prvič zagledala nek septembrski dan, se mi poraja kepa različnih mislih.

Gledam, kako se spreminjamo, kako odraščamo, kako gledamo na svet. In gledam zaskrbljena čela. Cel kup pritiskom tekom šolskega leta in še matura za višnjo na pokvarjeni smetani.

Ko imaš 10 predmetom in vsak od tebe zahteva maksimalno pozornost (pa naj bo maturitetni predmet ali ne). Ko imaš cvek pri filozofiji in ga ne popraviš zlepa, saj gre za profesorjev kompleks manjvrednega predmeta. Ko ti s kladivom udarjajo po vesti, da bi bilo že dobro kaj narediti za maturo. To vse in še kaj.

Potem pa res aleluja naših obrazom!

Se že začenja. Pravljice bodo tokrat resnično drugačne.

Tok

Pluje

nežna pesem

po mojem obrazu,

lepi

čustev mlaka

trohneče

že občutke.

Zvok je lep,

ko pihljaš

v moje

misli,

in svet sanjav,

ko se trgam

v tvoji koži.

In kot

sivka

je umita

vonjev koža,

ves čas

praskaj me po dlani,

da vem,

da res si tu.

Bodi karkoli.

Samo bodi.

Tudi v novem letu.