Duša na prepihu
Veliko okno brez šipe,
v vetru plešejo zavese,
nebo brez zvezd pokrito,
življenje okrog zakrito.
In jaz slonim ob steni,
mižim, se upiram nanjo,
stiskam k sebi bolečino,
zatiskam oči pred sivino.
Ko kradejo mi solze,
ki z vetrom se zgubijo,
in srce na stežaj odprto,
v rdečo kri zažrto.
Odpiram vrata krvava,
da vroča čustva ubije,
mrzel veter po njih piha,
duša polna je prepiha.
4 comments:
Danes mi je Alenka "rekla", da je tudi v bolečini lahko sreča... Ta pesmica me je opomnila na bolečino in hkrati na zavest, da enkrat mine, kar je sreča...
... stiskam k sebi bolečino, zatiskam oči pred sivino...
Kako doživeto... Izredno... Že v naslovu občuteno!
Lepo, Pucca.
Sinoči sem prej odšla, kot je bila ta pesem na blogu, in prav dobra je.
Objem v lep dan, neikka.
jah, pridejo dnevi, ko se počutimo na tleh, tako ali drugače. ampak mine. še vedno je :)
hvala alenka :)
Post a Comment