Tu,kjer je sonce popilo morjein se praznina napolnila s prividi,ko se v uri sencodstrnejo skrivnostiin se telo, spremenjeno v sipino,pokrije z zvezdami...sem zaznala dih vetra,ki se poigrava v tvojem pogledu.Človek barve zemljeme je naučil bratizgodbov vsakem zrnu peska.Patricia Rodriguez Ruiz
Ljubim trenutke, ki so le moji. Ko si lahko glasno preberem pesem. Sama sebi. Ko v gledališču diham z igralci. Ko čutim pod peresom črnilo, ki se zliva z verzi. Ko berem knjige in zaživim z junaki. Ko mi nekdo ne reče le boem, zato ker pesnim. Ko me nekdo začuti. Ljubim to.
1 comment:
Prečudovito, prekrasno, Pucca, le vrečko, ki zveni nekako ceneno, bi jaz nadomestila z kakšnim drugim izrazom.
Tako hitro se razvijaš kot pesnica, da sem navdušena, tudi ritem je dober, metaforika pristna, tvoja:)))
Tisti izraz je zgolj moja sugestija, saj veš, zateženi profi, hehe:))))!!!
Objem, neikka.
Post a Comment