Ne boj se

Ne boj se

točiti

krvavih solza,

ne boj se

pustiti

rdečih sledi,

ne boj se,

da na tleh

bodo ostale,

ne boj se,

saj dež

jih bo izpral.

Najin zadnji spev

Gledam te,

neubogljenega,

kako spiš

in sanjaš.

Gledam te,

tako luninega,

kako v njenem naročju

se ziblješ.

Poslušam te,

spečega ob meni,

kako dihaš,

se razdajaš.

Poslušam te,

tako nežnega,

ko z zaprtimi vekami

mi šepetaš.

Slišim te,

tako mojega,

kako biješ

in lebdiš.

Slišim te,

ko tiho poješ,

v klobčič zvit,

le meni.

Poljubljam te,

močno objetega,

ko živiš

in dihaš.

Poljubljam te,

tako nevednega,

da to je zadnji

najin spev.

Nomad

Ko veter

šepeta na strune,

ko noč

nam poje melodijo,

ko zvok

priplava v činele,

na poteh do lune

srečam te,

nomad.

Ko plešem

bosa na obali,

ko lovi

tančica veter,

ko zaslišiš

zven cekinčkov,

v moj žamet ujet

si moj nomad.

Ko val

objema zrna peska,

ko kača

poljublja mi telo,

ko noč

nima več posluha,

s soncem greš,

moj popotnik.

Pustim si sanjati

Zapiram veke

kot vrata pred svetom,

odpiram že druga

in tečem v sanje.

Skačem po lužah

iz solz razočaranj,

ogledujem si kipe

poznanih ljudi.

Stopam po stezi

preteklih spominov,

padam v brezno

potlačenih čustev.

Si drznem vse,

kar ne bi si smela,

si mučim srce,

znoj hrepenenja.

Mu tečem v objem,

ko res ne bi smela,

mu božam lase

in v vetru molčim.

Moj češnjev cvet

Odletela bom

na češnjev cvet

in se vanj zaprla.

Z belo odejo

se bom pokrila,

na prašniku

se zibala.

Skozi lino cvetov

kukala ven,

čebelam, metuljem,

pomahala bom.

Sadne čaše

se bom napila,

s kapljo dežja

obraz si umila.

Češnjev cvet

bo moja uteha,

vanj zaprta

bom sanjala.

Boginja v rdečem

Glava ponosno,

kitare začnejo,

pahljača kričeča

s pridihom strasti.

Vrteče se krilo

s ploski začinim,

gibanje rok,

ženstvenost plesa.

Kastanjeta v roki,
roža vpeta,
udarjam ob tla,
nocoj ukazujem.
Z očmi
po prostoru,
iščem poglede,
iščem ognjenost,
diosa en rojo.

Moje vse

Danes bo moj dan,

ko me sonce odpeljalo bo,

z žarki me ujelo,

ko bom svetu pobegnila.

Me s toploto bo ovilo,

mi bo veke poljubilo,

me v košarico bo skrilo,

me v žarkih pestovalo.

Danes bo moja noč,

ko me luna iskala bo,

njen sij kožo barval bo,

ko v dlan jo bom ujela.

Jo toplo bom pokrila,

svetlino nežno božala,

jo v odejici bom nesla,

na nebesni svod pripela.

Danes bo moj dan,

danes bo moja noč,

jutri moje bo vse.

iz raja si cvet

na domačem vrtičku

te ljubi veter

božanski si cvet

nakit rjavi zemlji

angel te boža

res pisan si cvet

ko pomlad te razganja

paleta barv

Moje zavetje

Topla postelja,

varna,

se vanjo

vržem,

zapredem,

zvok tišine

in spokojnost.

Majhna postelja,

hladna,

se vanjo

skrije,

trepeta,

zvoki pokov,

streljanja.

Čudna postelja,

trda,

se vanjo

uleže,

lačen,

zvok rjovenja,

živ safari.

Zlata postelja,

baročna,

se vanjo

zalepi,

utaplja,

zvok cekinov

in razkošja.

Hotelska postelja,

tuja,

se vanjo

skotali,

tone,

zvoki mesta,

naglica.

Sloneč na moje srce

Naslanjal si se

na moje srce,

na krhko,

drobeče,

krvavo se steklo.

Slonel si na njem,

na stebru duše,

na mojem,

baročnem

zrcalu človeškem.

Razbijal si ga,

na morje čustev,

na ostre,

ničvredne,

umazane delce.

Smejal si se mu,

sebično, demonsko,

le krvavo,

iskreno,

srce je bilo.

Hmmm...

Ravno slonim ob mizi in gledam skozi okno. Na videz tako popoln dan, ki pa me na žalost ni skril v svoje kremplje. Vse se je začelo že zjutraj, ko sem vstala z občutkom, da me je nekdo na vsak del krhkega telesa obtežil s tonami nečesa neznansko težkega in neprijetnega. Iz principa sem pogledala, da nisem mogoče vstala z levo nogo, ampak je izgledalo vse OK. Vse se je nadaljevalo v šoli. Moji najljubši predmeti so se vlekli kot inštrukcije v peklu, kavico med prosto uro sem spila na ex, besede pa so obnemele, nekako jih nisem znala spravit iz ust.

Počutim se neznansko izčrpano. In to me utesnjuje. Spomnila sem se na stran, ki sem jo enkrat našla na spletu, o našem bioritmu. Izračuna sploh ne bom komentirala, mogoče pa vse ni tako naključje...

(če koga firbec 'matra': http://www.facade.com/biorhythm/ )

Poslavljam se ob upanju na boljše počutje.

Posuj me s peskom

Posuj me s peskom,

da ga tipam v dlaneh,

z njim zakoplji me,

da poboža tudi popek.

Da poljubi mi telo,

da zasuje mi obraz,

da žgečka mi boso nogo,

da objame nežno kožo.

Posuj me s peskom,

da ga čutim v laseh,

z njim privabi me,

da ga vonjam do puščave.

Da začara mi oko,

mi pogreje ustnice,

da prilepi se na veke,

da dotakne se trepalnic.

Posuj me s peskom,

da odpelje me drugam.

Dragemu

Obriši mojo solzo,

obriši jo z besedo,

s tisto,

ki je dolgo ni,

s tisto,

ki poznaš jo ti.

Povej mi kratko zgodbo,

povej mi jo šepeče,

tisto,

kjer še konca ni,

tisto,

kjer sva jaz in ti.

Zapoj mi melodijo,

zapoj mi jo zveneče,

tisto,

prek zelenih trat,

tisto,

kot poljub na vrat.

Pobožaj moje lice,

pobožaj me ljubeče,

mene,

ki si ljubil me,

mene,

ki pogrešam te.