Sloneč na moje srce
Naslanjal si se
na moje srce,
na krhko,
drobeče,
krvavo se steklo.
Slonel si na njem,
na stebru duše,
na mojem,
baročnem
zrcalu človeškem.
Razbijal si ga,
na morje čustev,
na ostre,
ničvredne,
umazane delce.
Smejal si se mu,
sebično, demonsko,
le krvavo,
iskreno,
srce je bilo.
5 comments:
ja tako je...
srce je še vedno, le naprej more delovati
Naslanjal si se
na moje srce,
na krhko,
drobeče,
krvavo se steklo.
Kako dovršeno... in kako znano, življenjsko... Lepo.
Objem v nov dan, Lucija
Dobra pesem, globoka in čuteča. Si prava pesnica, ker se čuti skozi preliv.
Vsebina: ne dovoli si, da utone tvoje srce v bolečini. Nič nisi storila zase, samo potopila se boš še v večjo bolečino.
Ujemi veter in plavaj z njim! Ne rabiš nositi teže na sebi, niti ne rabiš sovražiti. Ker si s tem izničila vse občutke, ki si jih doživljala v preteklosti.
Nočko!
Pozdrav od Vilinčka!
Včasih se zlomiš pod težo bolečino. Ampak ne smemo dovoliti, da nas zlomi do konca :)
Tako, da hvala za tako pozitivne komentarje vsem trem.
Objem, Pucca
Lep blog imaš! Lepe pesmi.
Lp! Eden (bonbonhaiku)
Post a Comment