Odločila sem se, da nekaj napišem. Tokrat ne kot poet :)

Moje misli je danes razburkala psihologija. Veda, ki mi je sicer zelo všeč, mogoče je kdaj rahlo kompleksna. A vendar...

Ustavilo me je socialno zaznavanje, način kako presojamo ljudi. Dejstvo je, da je vedno ključen prvi vtis. Po psihološki definiciji gre pri zaznavanju za halo učinek, torej za neupravičeno, prehitro sklepanje, kar bi lahko potegnili kot posledico skoncentriranosti osebe na centralno lastnost pri sočloveku.

In sem se vprašala - Kako pa jaz sama reagiram na ljudi, ki name naredijo določen (slab ali dober) prvi vtis? Kako jih obravnavam kasneje? Sem res osredotočena na centralne lastnosti? Priznam, da včasih res. že ko se spomnim na koga, ki sem ga spoznala in je name naredil pozitiven vtis, kasneje pa se je ta vtis nekako razblinil. Človeka sem spoznala bolje, z njim nisem najdla skupnih točk, karakterno se pač ne ujamemo vsi. In obratno, ko sem človeka po prvem vtisu ocenila kot samovšečnega, a se je kasneje (po naključju) zgodilo, da sem ga imela možnost spoznati bolje. In se tako odvrniti od tiste centralne lastnosti, ki sem jo opazila tisti trenutek. Je bil mogoče le tak dan, da sem bila bolj občutljiva na določene stvari? Je imel mogoče on/a dan, ko je čutila potrebo, da to 'slabo' lastnost izpostavi? Se mi je to le zdelo glede na to, da kasneje tega več ne opažam?

Tega ne vem. A vem zagotovo, da si vsak zasluži priložnost, da se vanj poglobimo. Da mu damo šanso, da se izkaže in potrdi, da je dober. Ker verjamem, da se v vsakem od nas skriva nekaj dobrega, pozitivnega. Zato tudi sama tako razmišljam. In naj podam še zaključno misel:

Ravnaj z ljudmi, kot bi bili takšni, kakršni bi morali biti, in pomagal jim boš, da postanejo to, kar so zmožni postati. Goethe