Razbite sanje
Razbita ogledala
ob mojem telesu,
razblinjene sanje,
ki gledajo me.
Šumi neznosni,
ki jih ne prenesem,
spokojna tišina
ne išče me.
Sovražim ta veter,
razpiha možgane,
le ubog sem poet,
ko sanjajo me.
Mi siva je senca
ukradla besede
in krokar je črn
odnesel mi dih.
Razbite so duše
ob mojem telesu,
le mrke osebe,
ki gledajo me.
Šumi neznosni,
ki jih ne prenesem,
spokojna tišina
ne išče me.
Sovražim ljudi,
ki hodijo mimo,
le mrtva sem duša,
ko buljijo me.
Deroča mi reka
odnesla je pesmi,
so padle v prepad
vse moje strasti.
5 comments:
Te dni sem malce odsotna. Se opravičujem za zamude obiskov. Šola je kriva :(
Se kmalu oglasim. Hvala za razumevanje :))))
Vidim, da ti šola jemlje tisto veselje, a kljub vsemu se še najde trenutek, ko lahko iz tebe zadiha pesem.
Znova zanimiva pesem, ki je v temnejših tonih, a močno čustveno obarvana.
Dobra pesnica si!
Krasna, krasna, krasna pesem:))))
Take, iskrene, kriki duše se me dotaknejo na poseben način.
Čestitam za poosebitve, pesem je prava sinestezija.
Bodi dobro, neikka.
meni tudi šola jemlje veselje... pa še kaj drugega
drugeče je pa močna poezija :)
čau
Strasti so mogoče res padle v prepad, ampak iz pesmi veje sila, ki jih lahko v hipu prebudi, da se razlijejo čez robove kot slap.
lpm
Post a Comment