Naj gre v slast!

Rada se sprehajam med knjižnimi policami, resnično rada obiščem knjižnico. Venomer uživam v spokojni tišini in iščem še neodkrito zdravilo za mojo razorano dušo. Mogoče bi lahko knjižnico v teh dneh, ko razsaja sodobno kovaštvo besed, preimenovali v 'welness center knjigožerov'.

Da pa ne bom spet zašla... Med mojimi odkritji na področju poezije se je znašlo tudi ime BRUNO URH, sicer kot pravi Wikipedija, slovenski arhitekt, pisatelj, pesnik, plezalec, dramatik. Njegova miniaturna knjižica pesniške zbirke ARHE, ovita v črno naslovnico, se je znašla pri meni. Bila sem prijetno presenečena. Pesmi z veliko mero izvirnosti, posebnega sloga, razkošne metaforike in hkrati močne sporočilnosti, so kar odmevale v meni.

(če ima kdo informacijo o tem, če je zbirka v prosti prodaji, naj mi prosim pove)

Trepalnice

Tako dolge.

Tako črne.

Kako pokrijejo globoke oči.

Zame nobene več tako dolge.

Zame nobene več tako črne.

Jih solza dolge naredi?

Nobena naj več ne spolzi.

Prosim, zaspi. Še enkrat zapri oči.

Tragedija

Dionizično veselje.

ti si zbor,

jaz gledalec.

Nimava nobene želje.

Le tako skrijeva strah,

pred tistim, kar si želiva,

pred nemogočim ciljem

dvigniva prah.

Vse uripa v istem ritmu srca.

Pijva jo čašo.

Strup je v njej.

V loku gledališča naj se konča

pregrad in razlik

zavrta predstava

naučenih razmerij

in sprijenih oblik.

Pesnik

Pesnik je najpogumnejši mož.

Od rojstva mrtev.

Ubita senca med navlako kož.

Nenehna žrtev.

Lebdeč nad prepadom duše in telesa.

Bojevnik neustrašen.

Obiskal pekel in nebesa.

Le v življenju plašen.