Sunday, September 23, 2007


Povsod je namen

Razočarana,
a ne padam
na tla,
da se obme
ne bodo spotaknili
ljudje,
moč mi peša
a je ne zavržem,
z zadnjim vatom
se upiram
na pero.
Jočem,
a ne v prazno,
s solzami zalivam
posušene cvetice.
Tavam,
a nikoli sama,
izgubljenim pticam
kažem smer
na jug.

7 comments:

DROBTINICE SVETLOBE said...

nedelja je, nikjer nikogar, hehe...in s presenečenjem berem tvojo pesem, tako bridko po svoje, a s čebelico pospremljeno, da bi ja ne bolelo preveč...

lušno, Pucca, čeprav trpko, a ne obupano.

Drži se, vsaka stiska nas napravi mošnejše.

Na lit večer pa te čakava...in tudi kogarkoli iz razreda.

Objem, neikka.

vvooodnarka said...

Lepa pesem o iskanju smisla in pomena v stvareh, ki se nam dogajajo. Ko noč se je stemnila, lahko pomeni začetek svetlih dni, ko iskanje ne razkriva izgubljenca, temveč kaže pot pticam, kar pa lahko pomensko pomeni, da kažemo nam samim.

Pa vendar smo lahko sami sebi vedno prvi v oporo, če le to hočemo, predno nam jo kdo drugi ponudi.

Lp :) vvooodnarka

Aljo said...

berem te in tvoje misli, čutim jih.

a danes sem imel športni dan :D in sem bil v naravi. zakon je - ti priporočam;)

ajd

polona said...

bridke misli, a vendar polne lepote...
objem!

VILINČEK said...

Vao... znova zelo dobra pesem, o ritmiki in melodiki ne bom več. Tako ali tako veš, kam bi tekla moja kritika. :)

Tudi vsebina, je zelo dobra. O tem bi se dalo veliko pisati. A vse v življenju nosi nek svoj namen.

Čeprav včasih pot črna in nas vodi čez prepade, po hudih strminah se vspenjamo...
A nikoli ne veš, da te lahko že za ovinkom čaka travnik prelepih cvetlic.

In tudi na težkih poteh se lahko ustavimo, poberemo lep kamenček iz tal... zapojemo pesmico, se razveselimo, če ogledamo prelepo cvetlico... jo povonjamo, se osvežimo ob žuborečem potočku. Prisluhnemu pastirju, ki pase svoje ovčice, njegovim pravljicam... se učimo iz življenja, očarani zremo v zvezde, pomežiknemo mesečini... se pogrejemo pod sončnimi žarki.
Vačasih te presenetijo nevihte. Ob skale butajo strele. Človek se zavarju na svoj način. A ne bo zaradi tega skočil v prepad, takrat se še bolj zave kako je življenje dragoceno, kako močno si želi preživeti.
V čisto drugo smer me je odneslo. Moje doživljanje ob tvoji pesmici, ki sem si jo za trenutek posvojila :)

Zanimiva slika čebelic...

Nočko in lepo bodi :)

Lenkica said...

DRŽI SE, PUCCA!!!!
LP.

Pucca said...

držim se, punčkica, glih se peljem z vlakom smrti, moram se fajn prijeti ;)))))


vsem ostalim pa HVALA za komentarje, vsakega posebej si vtisnem v misli, poljub vsem.