Nomad
Ko veter
šepeta na strune,
ko noč
nam poje melodijo,
ko zvok
priplava v činele,
na poteh do lune
srečam te,
nomad.
Ko plešem
bosa na obali,
ko lovi
tančica veter,
ko zaslišiš
zven cekinčkov,
v moj žamet ujet
si moj nomad.
Ko val
objema zrna peska,
ko kača
poljublja mi telo,
ko noč
nima več posluha,
s soncem greš,
moj popotnik.
4 comments:
Prelepo, prelepo....najboljše, kar si do zdaj napisala, Pucca.
objem v noč, neikka.
Tvoj nomad! Krasna pesem! Se strinjam z Neikko. Z izredno tankočutnostjo si prikazala popotnika, ki se seli iz kraja v kraj. A vendar je vedno nekako ob tebi, ker ga nosiš v svojem srcu.
Lepo!
Lepe praznike ti želim, uživaj jih v polni meri!
Vilinček!
se strinjam z Neikko, lepo lepo lepo
uživaj
Neikka hvala, hvala. Tvoji komentarji mi veliko pomenijo.
Vilinček prav tvoja teorija pesmi je tista prava :) sej mislim, da je tudi ni težko razbrati.
Aljo hvala. Car si :)
Post a Comment