Začuti, krhko ranljivost metuljevega pristanka, začuti nežni poljubček dekletca, a ne slutiva možnost, bolečega dotika, ko najina krhkost, bi popustila.
Tu,kjer je sonce popilo morjein se praznina napolnila s prividi,ko se v uri sencodstrnejo skrivnostiin se telo, spremenjeno v sipino,pokrije z zvezdami...sem zaznala dih vetra,ki se poigrava v tvojem pogledu.Človek barve zemljeme je naučil bratizgodbov vsakem zrnu peska.Patricia Rodriguez Ruiz
Ljubim trenutke, ki so le moji. Ko si lahko glasno preberem pesem. Sama sebi. Ko v gledališču diham z igralci. Ko čutim pod peresom črnilo, ki se zliva z verzi. Ko berem knjige in zaživim z junaki. Ko mi nekdo ne reče le boem, zato ker pesnim. Ko me nekdo začuti. Ljubim to.
8 comments:
Enkratna fotografija. In zelo dobro si jo povezala v haiku.
tako lepa slikca, da bi si jo sposodila.
Poljub metulja,
občutljiva krilca,
nežno dekletce.
Lepo te pozdravljam, vvooodnarka
Začuti...
Začuti,
krhko ranljivost metuljevega pristanka,
začuti nežni poljubček dekletca,
a ne slutiva možnost,
bolečega dotika,
ko najina krhkost,
bi popustila.
Sem se morala vrnit. Še en pozdravček,vvooodnarka
trpko, a ubrano...
dobra slikica
ja, je slikca kar luštna :) moram se pohvalit. naključno sem jo izbrskala na internetu.
lep večer vsem, vas obiščem ob prvem prostem trenutku.
Lep pozdravček, Pucca.
Sem na obisku pri tebi, postregla sem si s kofetkom, se sprehajam med verzi...
Lepo mi je.
Naj bo tudi tebi, Lucija
lucija, kar postreži si. verzi so kot rogljiček pri kavici, hehe :))))
Post a Comment