Nekje sredi puščave z Neikko in Neikkom

MI lahko verjamete, da sem v dobri uri časa prešibala Maroko, Alžirijo, Libijo, Tunizijo in Egipt? In da nisem spustila niti Arabskega polotoka?

Da sem se počutila kot deklica nekje sredi puščavskih dun, z nogami zakopanimi v nežen pesek. In da mi je poleg vsega še sapica nosila najlepše besede speve ljubezni. Ne verjamete? Da nakladam? Oh, to pa ne.

Nedaleč stran, nekje v zavetju Grosuplja sem bila priča rojstvu nove zbirke Dragice Novak Štokelj in Nika Brumna. Branje pesmi me je odneslo nekam daleč stran, kamor me samo lepa beseda lahko. In že sem zaplavala. Moja duša se tako odzove na tako dobre pesmi, kot so bile včeraj njune.

In smo povečerjali verze... skupaj. Jaz, moja prijateljica, mnogo obiskovalcev in naši dragi bloggerji. Ja, spoznala sem Alenko, Nika, Matjaža, Matevža in Lucijo. Dragico pa poznam že od prej, ko me je učila slovenščino. Narisati obraze tem virtualnim prijateljem, je bilo čudovito.

In skupaj smo potovali po verzih... Potepinci kot Neikka... Potepinci kot zrnca peska...