Telo mi mečkaj.

Le tako boš zaznal

težo svojih misli.

Pletilke miru

Spletla bom

mir

v svoje dlani

in si

zakrila obraz.

Spletla bom

mir

v črte dlani

in jih kazala

jasnovidkam.

Spletla bom

mir...

Da ne bo bolelo.

Da ne bo ihtelo.

Da ne bo tiščalo.

Nebo molči. Sonce in oblaki drugje. Nad peskom.

Jesen se preveša v zimo. Le malo tistega rabim, malo tistega neotipljivo mojega. Le malo bobnov, piščali, eksotike. Le malo zahajajočega sonca.

Zgoščenka Hossam Ramzyja in arabska mistika. Hafis v mojem naročju. Ko bi le nekdo bral njegove verze z mojih ustnic!

Ritem glasbe nehote ziblje moje boke, počutim se kot takrat, ko je navsezodaj odmeval spev mujezina. Kot takrat na Arabskem polotoku.

Moj pogled se zazre skozi okno. Drevo pleše shimmy ob melodiji vetra.

(shimmy tehnika-pri orientalskem plesu tehnika tresenja bokov)

Vetru

Ne zastiraj me

veter

ko surovost

nabreka

v udih

ko zavist

kriči

v popkih cvetja

ko se pomlad

lovi

v gubah jeseni

ko se čas

mori

v sivih krempljih.

Ne zastiraj me

veter

ne zaduši me

med trupli

ko drviš

besniš

pojenjaš

in ne kradi

mojih pesmi...

ne zastiraj duše

veter.

(namenjena mnogim, ki ne verjamejo vame)

Strele razkosavajo temo.

In moj mir.

Zamolklo rdeča soba

vsa v ognju,

V plamenih je postelja.

Sikajoči zublji

ližejo moje telo.

Poleg mene še nekdo

(obraza mu ne vidim).

Čutim ga.

Zrak presketa,

Zdaj sem vijoličast plamen,

zdaj cvet divje potonike,

ki se zvija od spečine.

Zavest se trga.

Silovito ihtenje

mi stresa drob.

(Neža Maurer: Uročeno)

Jesenski dan, pravzaprav rahlo nenavaden za ponavadi dokaj mrzel november. Hodim po tlakovani mestni ulici, nad mano pa se menjavajo Sonce in oblaki, svetloba in tema. Menjavajo se tudi ljudje, drveči po isti ulici.

Začnem konzumirati okolico. Toliko različnih obrazev, želja, pogledov, morale. Toliko različnih gub in osebnih izkaznic. Ista pa je hitrost, podrejena dvema plastičnima kazalcema.

Napotim se proti trgu in še vedno opazujem ljudi.

Iščem nekoga, ki se bo ustavil in vdihnil.

----------------------------------------------------------------------------

Dih.
Tišina.
Dih.
Pišem pesem.
Lovim
strasti,
nerazburkane
verze,
razbiram z ustnic
ti strahove.
Borim se.
Ne minevam.
Bitka
s kazalci.
Meso
in
plastika.
Okrog balast.

Vesoljni potop II

Jesen

se otepava

dotikov zime

in ti

poljubljaš

me po vratu,

skominjaš me

in riješ,

ližeš

in stopnjuješ.

Je pretečen

poljubov rok?

Hkrati režeš

moje sanje,

trgaš jih

in grizeš,

piješ

žolče pesmi,

razlivaš jih,

zastiraš.

Je tvoj prihod

potop vesoljni?

Drviš

v tihe čute,

besniš,

pretepaš Sonce,

divjaš

po mojih mislih,

prebijaš

zvočni zid.

Kje je

Noetova barka?

Skrito

Na okenske police

sloneči ljudje,

zaviti v žalost,

otožnih oči,

a zaprtih polken.

Koliko solz

zlitih v isto zvezdo...

zaprtih polken...

molčijo...

Molčim.

Molčiš.

Svet molči.

Toliko bolečin,

a vsak

skozi park

ponosnih lic

in v culo

skritih trnjev.