Strele razkosavajo temo.
In moj mir.
Zamolklo rdeča soba
vsa v ognju,
V plamenih je postelja.
Sikajoči zublji
ližejo moje telo.
Poleg mene še nekdo
(obraza mu ne vidim).
Čutim ga.
Zrak presketa,
Zdaj sem vijoličast plamen,
zdaj cvet divje potonike,
ki se zvija od spečine.
Zavest se trga.
Silovito ihtenje
mi stresa drob.
(Neža Maurer: Uročeno)
4 comments:
Pesem sem nekajkrat prebrala in se vprašala, kaj pa je zdaj to???
In šele naknadno ugotovila, da ni tvoja:))))
Neža je fascinantna gospa, na predstavitvi naših zbirk je bila zlata z menoj, imela me je za tujko in mi rekla: vi pa niste Slovenka, nič slovenskega ni na vas! In ko sem ji pojasnila, da me je klesala tujina, svet, je rekla:
Tako lepa in drugačna, pa Slovenka!!!
Nikoli ne bom pozabila njenih toplih besed in objema: šarmirala me je kot prava dama in velika pesnica!!!
Naj mi bo odpuščeno, da sem ta drobec iz predstavitve v Pen klubu prenesla sem.
Lepo bodi, pucca.
O, n.
neikka,
hvala, da tako lep utrinek deliš z mano :)))
sama nisem imela časti spoznati g. neže, a že preko pesmi jo imam veliko čast zadihati.
:)))
Tudi mene je ta pesem ganila in komaj po komentarju ugotovila, da je od Neže Mauer. A očitno čutiš z njo, da si jo posvojila.
Vedno rada prihajam k tebi in še bom.
Nočko in lepo bodi na svojis trani.
Poleg mene še nekdo
(obraza mu ne vidim).
Čutim ga.
Tako se mi dogaja že dva dni.
Hvala za Nežino pesem.
Naj ti vikend da novo energijo!
Al
Post a Comment