Počasi je odpirala veke. Še včeraj tako težke, še nekaj ur nazaj je bil njen pogled medel. Solze so preprečevale jasne podobe, oteževale so pogled v ogledalo, zastirale prelepe oblike. A hkrati so oprale grenkobo, tako dobro in temeljito, da bi jim vsak 'Perwool' zavidal. Bolečina je poslanila njihov okus tako močno, da ga je občutila na svojih polnih ustnicah. Danes je včerajšnji jok le še preteklost, sedanjost pa ostaja znotraj njenega razočaranega pogleda, se stpotika ob njene otečene veke, spomin ostaja izza temnih podočnjakov in na nagubanem čelu.
Ozrla se je na blazino ter jo počasi oplazila z dotikom svoje nežne dlani. Trznila je. Tukaj, kjer je še včeraj trpela, ni več nič. Niti sledi o sleherni solzi. Samo suha blazina.

Zbudila se je namreč v nov dan.

Mojih 7

Ena: sem modelirka, ki oblikuje čisto svoja stališča
Imam določena mnenja od katerih ne odstopam, ki jih ne pustim dušiti v komerciali ozkogledih stališč. Ne!

Dva: sem krojaček, ki si šiva sanje
In sanje so tisto, kar rabim. Uteha, ki jo prikrojiš, ki ji prišiješ gumb, zožiš, skrajšaš, razširiš, podaljšaš.

Tri: ko se ne lovim, ustvarjam, sem nomad umetnosti
Sučem pero, premikam čopič, gnetem glino. Ko je sonček, nizam perle, ko lije dež, uporabim vodene barvice, ko je noč blizu, včasih tudi fotografiram. Samo amatersko, a vseeno.

Štiri: knjigožerka, ki ljubi vonj starih knjižnic
Branje je četrta dimenzija, ki je arhitekti ne bodo odkrili.

Pet: večno v oguljenih šolskih klopeh, nepoboljšljiva inspiratorka
Ker se celo življenje učimo in ker se rada učim. Od soljudi, trenutkov, dogodkov in fantazij.
Jemljem in dajem. Vedno. Feedback je pomemben. Tako v življenju kot v umetnosti.

Šest: izpljunil me je daljni planet
Pahnjena na planet Zemljo, zato tudi drugačna. Ne vesoljska, zgolj drugačna.

Sedem: deklina, ki je baje kratkovidna, a vse prej kot to
Za gledanje televizije so mi predpisali očala za daljnovidnost, za dušo in srce pa baje še ne.

mojih 7 potunkanih:
kobilica, neikka, aljo, lucija07, vilinček, matjaž, matejca

Kjer bedim

Požiram
gosto slino,
mi trdo drsi po grlu,
še daleč je dan.
Kot mentol
me zapeče v jezik,
okus krvi
začinjen s strahom.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Brišem
potne roke,
kot slapovi iznad čela,
kaplje lastne sodbe.
Kot srh
mi vstopi v žilo,
kot solze
čakajo propad.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Begam
z očmi po temi,
ko noč smrdi po ribah,
bo zadnja tu večerja?
Kot greh
je vsak utrinek,
kot sodba
je peklenska luna.
Je to nov kraj,
kjer bedim?

Izginja
moja senca,
presiha
gosta slina,
odpihne
kratke dihe,
v kraju, kjer bedim.

Nekje obstajam zate

Ko hodiš

mimo steze

kjer sem jokala

ko zreš v zlato sipino

kjer zarisano

je moje ime

ko se sprašuješ

kdaj je luna

nazadnje zamudila

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko slišiš

odmev vetra

izza obale

ko jadraš

na morju sanj

da bi me ujel

ko upaš

da vsako minuto

sem ti bližje

ko veš

da nekje obstajam

zate...

Ko pomagaš

ptici brez peruti

ko ukrotiš

divjega leva v sebi

ko spoznaš

vsako struno

predane ženske

takrat veš

da nekje obstajam

samo zate!

Znova (tanka)

Ko s tabo so šla

vsa moja hrepenenja,

ko si odpeljal

goreče mi spomine,

prišel je dan za nove.

Le zate (gazela)

Danes v vroč pesek noge zarila bom le zate,

res v težkih možganih strah morila bom le zate,

jaz celo Saharo sem pripravljena preteči,

da ob grenkih občutkih molila bom le zate.

Ko dol z neba sem odločena spustiti zvezde,

da jih v ledenih nočeh bodrila bom le zate,

ko postopala kot sužnja bom po vroči skali,

da v oazi muke odložila bom le zate,

ko v poslednjem izdihu prosila bom le zate,

šepeča mi tvoja odsotnost kazen bi bila.

Ne teptaj želja

Pelje me vonj

v strast globočine,

pelje me sled

stran od strahu.

Pelje me tja,

kjer je pot tlakovana,

pelje me zdaj

do zlatih stopnic.

Vodi me čas

vse mimo navlake,

me vodi odtis

v plastelinu želja.

Vodi me kozmos

po krajih teptanja,

vodi me bog,

ki v biti gradi.

Dovoli mi noč,

da si zvezde sposodim,

dovoli mi dan,

da luč si prižgem.

Dovoli mi misel,

da v bitki ostajam,

mi dovoli srce,

da želja ne teptam.

Le minuto dlje

Prekratek dan je

da bi se izživela

preozek dan je

da bi vanj odložila

vse strasti

boginje v meni

vse poti

netlakovane

vse luči

še neprižgane

vsak izdih

ki slišiš ga

Prehiter dan je

da bi pohitela

da bi odvzela

vsem trpljenje

da bi ujela

vsako solzo

da hotela

spremeniti

bi svet

ljudi

in krute face

da pustila

bi bes umreti

da odšla

bi s pticami na jug

da bi v dno

življenju zrla...

listi so roke
se steguješ za soncem
barva ti cvetke

rumena dama
bi se lepotičila
zrcalo neba

Zasuta

V gondoli svobode

zasuta sem

pod zemljo,

v rjavi tihi luknji

neslišen hrup sveta.

Nebesa,

moja streha,

spokojnost

je ograja,

baldahin pereče zemlje

zakriva mi telo.

Nad mano je tesnoba,

nad mano so balasti,

zapuščam kepo čustev,

ji maham v slovo.

Kosti mi reže veter,

zadah ima po svetu,

prekrasna melodija

zapira mi oči.

Igrala bo vilinka

izpoved zlate lire

in jok poslednje strune

bo vedno bolj mehak.

"Beseda sreča je dobila v našem času prekomeren pomen. Poznamo stoletja, ko je bila neznana. Ni sodila k življenju. Berite kitajsko književnost najboljših obdobij pa indijsko in grško. Namesto čustvenosti, v kateri korenini beseda sreča, so iskali stalno, visoko človečnost. Tam, kjer je ni, se pričenjajo krize, zamenjave s čustvenostjo, romantika in neumno nadomestilo z iskanjem sreče."

Citat iz knjige Nebesa ne poznajo izbrancev, avtorja E.M.Remarqua, ki sem jo danes prebrala do konca. In ta del sem mi je usedel v misli. Ker se skozi celotno zgodbo prepleta in zgodbo avtor tudi zaključi z dejstvom o sreči, ki se poveže z usodo protagonistke. Prepletanje metaforike, modrosti, filozofije in dogajanja me je nadelo s posebnim občutkom.

Rojakinja nočnega srebra

Klopca železna,

strmeča v zvezde,

v nebesni pristan,

svobode, miru.

Nocoj se usedem

v njeno naročje,

v nočnem zavetju

kot dva grešnika.

Ko zreva v zvezde,

v lunin obrazek,

ko zdi se le majhen

vesoljni ta strop.

Od daleč letalo

pristalo mi v dlani,

prineslo bo sanje

za mnoge ljudi.

Da jim bom delila

poljube na veke,

da jih bom zavila

v duše papir.

So zvezde pripele

mi broško na prsi,

nebo je želelo,

da rojakinja sem.

Slovenščina in Slovenci

Niti ne vem, kaj me je spravilo do pisanja tega, ampak vem, da sem na to temo občutljiva že kar nekaj časa.

Mogoče me je podvizalo prav pisanje esejev, s katerimi smo zaključili letnik in tudi pouk slovenščine. Razumem, da nismo vsi za nekaj, da se eni bolj znajdejo na področju številk, drugi na področju preučevanja celic in tretji na področju jezika. A to še ni izgovor, da v 3. letniku gimnazije napišeš sledeč zaključek eseja: "Knjiga mi je bila všeč, a je ne bi znova prebral/a." In da bo še bolj žalostno, to napiše večina ljudi. Nočem nikakor kritizirati svojega razreda, vendar lahko iz te situacije sklepam, da tudi drugje ni nič bolje. Kot pika na i pa se potem še vprašajo, kako je mogoče, da so dobili slabo oceno.

Ni konec sveta, če se nekdo pač pozabi, kaj so S-strukture ali pa če nekdo ne zna več določiti povedkovega določila. Je pa žalostno, če že ne tragično, da se ljudje ne znajo izražati.

Tako kot jaz, ki pozabim, kaj je racionalna funkcija, a vem, da moram na tržnici preveriti izračun trgovke. In ga tudi znam. Tako je tudi pri našem jeziku. Vsi naši medsebojni odnosi temeljijo predvsem na izražanju, zato je prav jezik tako močna zadeva.

Veliko ljudi se tega ne zaveda, ne samo mladina. Je pa res, da se pri mladih to začne. Že samo odnos do literature, pesmi, tudi umetnosti, ki ga nimajo. Dandanes je zelo pomembno graditi na znanju tujih jezikov. Vendar kaj boš z njimi, če osnov izražanja še v maternem jeziku nimaš?

Slovenci, ki smo bili v zgodovini tako podrejeni, ki smo se tako trudili, da podrejenost ne bi zatrla našega jezika in celo naša majhnost nas ni izneverila. Ravno zato moramo biti ponosni, da imamo tako bogat jezik, kot je slovenščina.

"Dobra beseda je veliko vredna, stane pa malo."