Počasi je odpirala veke. Še včeraj tako težke, še nekaj ur nazaj je bil njen pogled medel. Solze so preprečevale jasne podobe, oteževale so pogled v ogledalo, zastirale prelepe oblike. A hkrati so oprale grenkobo, tako dobro in temeljito, da bi jim vsak 'Perwool' zavidal. Bolečina je poslanila njihov okus tako močno, da ga je občutila na svojih polnih ustnicah. Danes je včerajšnji jok le še preteklost, sedanjost pa ostaja znotraj njenega razočaranega pogleda, se stpotika ob njene otečene veke, spomin ostaja izza temnih podočnjakov in na nagubanem čelu.
Ozrla se je na blazino ter jo počasi oplazila z dotikom svoje nežne dlani. Trznila je. Tukaj, kjer je še včeraj trpela, ni več nič. Niti sledi o sleherni solzi. Samo suha blazina.

Zbudila se je namreč v nov dan.