Rojakinja nočnega srebra
Klopca železna,
strmeča v zvezde,
v nebesni pristan,
svobode, miru.
Nocoj se usedem
v njeno naročje,
v nočnem zavetju
kot dva grešnika.
Ko zreva v zvezde,
v lunin obrazek,
ko zdi se le majhen
vesoljni ta strop.
Od daleč letalo
pristalo mi v dlani,
prineslo bo sanje
za mnoge ljudi.
Da jim bom delila
poljube na veke,
da jih bom zavila
v duše papir.
So zvezde pripele
mi broško na prsi,
nebo je želelo,
da rojakinja sem.
8 comments:
Veš, Pucca, sem morala pa kar dvakrat pozorno prebrati, da sem te ujela v tvojih verzih...
Zanimivo prehajš iz ednine v dvojino, čeprav si ves čas sama in gojiš upanje za dva.
:)))
Lepo, ))))))
imej lep večer, neikka.
Kot dvojina je bila v tej pesmi mišljena klopca, ki hkrati pooseblja samoto in uteho.
Nato preidem v ednino, ker še vedno sedim tam, na isti klopi, vendar je le meni dana zvezdna moč :)
Klopca železna,
strmeča v zvezde,
v nebesni pristan,
svobode, miru.
Ostajam pri dotakljivosti uvodnega sporočila... Klopca mi sicer ni najbolj "potegnila", ampak o.k., tako si jo zastavila... in potem ko si pojasnila, da gre hkrati za samoto in uteho... sploh.
Superca.
Naredi si lepo in pridno ustvarjaj!
super .... nadaljuj :)
Duše papir -
rižev, svilnat, včasih
pa ... skoraj karton ...
Broška iz zvezd, mhm.
Lepo bodi, Pucca, in ustvarjaj naprej, na sončni klopci srca!
Alenka
Krasno Pucca... meni se poje in ob tvoji poeziji se mi vsakič. Zelo ritmična pesem, prav tako vsebinsko lepa in sem jo z užitkom prebrala!
Lepo bodi!
Vilinček!
Lucija, pesem je bila dejansko napisana, ko sem neke noči sedela pred hišo, na klopi kajpada, zrla v nebo, opazovala letala in razmišljala. Zato sem vse to tudi vanjo vključila.
aljo, hvala, stari :D
Alenka, Duše papir -
rižev, svilnat, včasih
pa ... skoraj karton ...
kako se strinjam.
Vilinček, hvala za pihanje na dušo :)))
A hočeš še enkrat! :)))
Nočko!
Post a Comment