Hafis

je umetniško ime Šems ed-Din Muhameda, ki v arabščini pomeni "tistega, ki zna Koran na pamet". Rodil se je v Širazu v Perziji. Poklicno ga je razlagal na medresi (muslimanski višji verski šoli). Hafis ni bil le zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, temveč je bil med drugim tudi duhovni popotnik. Bil je star dobrih dvajset let, ko je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

Hafisov Divan (zbirka pesmi) je klasika sufijske literature. Njegove pesmi so postale na zahodu znane v dobi romantike predvsem po zaslugi Goetheja, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona, ki je Hafisa prevajal v 19. stoletju in ga imenoval "poet poetov". Hafis naj bi napisal okoli pet tisoč pesmi. Večji del je uničila ortodoksna verska in državna oblast, ki je nasprotovala vsebini v njih, ohranilo naj bi se jih petsto do sedemsto.

Tisti dan, ko sem se kupila njegovo zbirko, je bil po branju tako drugačen. Zrla sem skozi malce umazano okno avtobusa in uživala v vožnji. V ušesih orientalska glasba, v rokah zbirka Zapleši z menoj in skoraj zaprte oči. Bile so le toliko odprte, da je žarek svetlobe dohiteval moje navdušenje. In takrat... Ja, že vem. Plesala sem z njim. Moj prvi ples s Hafisom.

Sonce nikoli ne reče

Celo

po

vsem tem času

sonce nikoli ne reče zemlji:

"Dolžna si mi."

Poglejte,

kaj se zgodi

z ljubeznijo, kot je ta -

osvetljuje

celo

nebo.