Monday, July 9, 2007


Vezalka ljubezni

Kako vidim jaz
sonce,
ki zjutraj mi dvori,
kako vidim
tvoje prste,
ko zvijaš mi lase,
kako vidim
dežno kapljo,
ki na listu noč prebiva,
ali vidim drugače,
kot vidiš jo ti?

Kako gledam jaz
komarja,
ki oblizuje mojo kožo,
kako gledam
v noči senco,
ki transparentno mi sledi,
kako gledam
na metulja,
ko ob roži se šopiri,
ali gledam drugače,
kot gledaš ga ti?

Kako čutim jaz
listje,
ki v koraku mi hrusta,
kako čutim valove,
ki penijo me,
kako čutim
svilene speve,
ko v mislih jih oplazim,
ali čutim drugače,
kot čutiš jih ti?

Kako ljubim jaz
jutra,
ki se v rosi topijo,
kako ljubim
sipine,
ko na njih obležim,
kako ljubim
zeleno,
ko me s smaragdi objemaš,
ali ljubim drugače,
kot ljubiš me ti?

19 comments:

Ana said...

Kar zavpila bi.
Katera pesem. Zelo mi je všeč. Veš, trenutno se tu mač najdem v njej pa mi je tudi zato tako čarobna.
Tista zvita vprašanja in nejasni odgovori in na koncu NE VEŠ, kaj te obdaja, kdo ti govori, kdo je tisti na drugi strani in kje je konec ali še težje - začetek.
Všečno, pucca, zares.
Lepo bodi!

Pucca said...

vpij, kriči.. naglas :))

lepo, da se najdeš v pesmi, to pesniku veliko pomeni, ker potem bralec s posebnim čarom občuti stihe in to, kar je hotel z magijo začrtati.

DROBTINICE SVETLOBE said...

Zelo zelo lepo, pucca!
Vsakokrat ko preberem kaj tako lepega, si rečem, poezija je v nas in za nas, da jo lahko damo drugim...

Lepo bodi, dekle.

neikka

Anonymous said...

Zelo lepa pesm. Posvečena ljubezni. In vprašanja, ki se porajajo ob takih trenutkih, ko vse okrog cvete.

Ali ljubim drugače,kot ljubiš me ti?

Tvoje pesmice so zelo razgibane. Vedno presenečaš z njihovo vsebino in tudi stil pisanja se spreminja.
Pri tebi zaznam vedno neko melodijo, čeprav niso vse pesmice pisane v rimah. Imaš zelo dobro uho zanjo.

Super!

Pucca said...

neikka, lepo si to povedala... in dobrodošla nazaj :)

vilinček, hvala za pohvale. zardevam :))))))

Anonymous said...

Joj, Pucca... Prekrasno...

Kako ljubim jaz jutra...

Spletla si kito, bi rekla...

Bodi dobro, Lucija

Anonymous said...

Bravo, Pucca,krasno si pričarala vprašanja,ki si jih postavljamo večkrat,ker najbolj poznamo sebe in svoja občutja - pa še sebe včasih ne razumemo. Poetično stopnjevanje vprašanj, še enkrat, večkrat jo bom prebrala ------!!!!!!
(((((objem)))))) preko neba
OdseviNebA

polona said...

čista poezija... in vprašanja, dileme, ki se nas vseh dotikajo...
krasno!

Anonymous said...

Lucija, pozdrav, te je kaj prezeblo danes?
Pravkar sva bila s prijateljem na Zbiljah, je kr fajn mraz, ko zunaj sediš.

Odsevi neba, oh, hvala. Ti le beri, zato je pa tukaj, laska mi, da je komu všeč.

polona, hvala, imej lep teden :))

Aljo said...

izjemno, tudi po dolžini ;)

pojasnilo:
lahko končaš na vrhuncu (če se zavedaš kdaj je vrhunec), po vrhunču le še stagniraš...
konec je najlepši takrat, ko je vse najlepše.

u bistvu je konec vrhunec!
ajd mej se

Anonymous said...

Aljo,
kolk časa si to gruntal? :)))

Hecam se... Nekako pa mi je všeč, kar si pogruntal :)

Gregs said...

Mmmm...

Ali čutim drugače,
kot čutiš jih ti?

Odlična pesem, ki mi odnese misli k znanim ljudem, s katerimi se sprašujemo ravno to. Zanimivo.

Pucca said...

Hvala, gregs :))))

Aljo said...

em gruntal, par trenutkov...

u bistvu takoj.

to je teorija absurda ;) to kar sem zapisal

mej se

Pucca said...

a dej, hahaha :D

Anonymous said...

Deklica, kako lep blog imaš. 17 praviš?

Hvala Bog, še je prihodnost.

Anonymous said...

Lep vikend ti želim Pucca. Naj te vodi navdih in ljubezen do pisanja poezije še naprej :)

aleks said...

dobra, dobra vprašanja...

matejca said...

waaw.. a to se ti je porodilo medtem, ko sva beležile trenutke spokojne tišine in skrivnostne lepote v večnost?