Sanjati svoj svet
Primi me za roko,
slepa deklica,
ubeživa,
bosi teciva
preko zlatih zablod,
mimo navlake sveta,
okrog dolgonogih trav,
blizu vozečega drevesa.
Slišiš,
kako svet je prazen?
Vonjaš,
kako svet je tuj?
Skrijva
pesmi sonca,
zvezd
in čutne lune,
skrijva vse v žepe,
dokler nimajo še cene.
Primi me močno,
slepa deklica,
teciva hitro
mimo poslinjenih oči,
teciva,
beživa
sklonjenih glav,
skrivajva pri sebi
najlepše verze čutov,
skrivajva v žepu
umetnikov luči.
In mirno zaspi,
zapri oči,
moja mala deklica,
oh, ko bi vedela,
da najlepše sanjaš ti.
9 comments:
Prelepo, Pucca.
Toliko retoričnih vprašanj kot si si jih namenila v tej pesmi, pa še ne...
In toliko vabil, po begu, da človek preživi, še tudi ne...
Naša pesnica zori, lepo zori.
lepo bodi in lepo nedeljo imej.
Resnično tvoja poezija zori... Krasna pesem.
Objem na tvojo stran!
tole pa res hrana za dušo in za razmislek.
lepo.
lep preostanek vikenda!
Bi te objela. Kakorkoli že ...
wow... za brat in brat in še brat...
In mirno zaspi,
zapri oči,
moja mala deklica,
oh, ko bi vedela,
da najlepše sanjaš ti.
O, kako dobro odzveni...
Kliče po še!
joj, v takem hitenju sem bila te 3 dni, da sploh nisem uspela nič odpisat... se opravičujem. bo bolje :)
pozdravčke, objemam vse :)
Wau wau wau... samo to bom napisala!
hvala, čivka,
poljub.
Post a Comment