Pogleda v ogledalo in uzre svojo podobo. Ustraši se, zato se umakne izven vidnega polja. Po hitrem preblisku se počasi premakne nazaj in stopi korak bližje. Obraz, ki ga nosi že 18 let, je tako neznan. Tako tuj. Preveč mil za vse tegobe, ki jih nosi s sabo.
Se tudi tegobe odbijajo v ogledalu? Če se, potem bi tam stala in opazovala, kako preperevajo in izginjajo. Ali izginja tudi smisel? Se odbije iz njenga uma v brezčasje? Tiste dni trohni njena duša. Takrat so še zvezde odveč... Na nebu visijo brez pravega smisla.
9 comments:
Zanimivo, pogled v ogledalo,
ja vidim nešteto svojih obrazov,
ki si sploh niso podobni,
ostaja mi le značilen glas.
Pucca,
naj odplešejo vse tegobe stran,
da se odpre nebo,
da te sonce ogreje!
Vse lepo! OdseviNebA
ooo, odsevi neba.
hvala za obisk. dobrodošla v mojem domeku :))) in hvala za lepe želje.
pucca, čudovito.
trikrat sem prebrala in še trikrat bom.
všeč mi je tvoj blog.
pozdravček.
O dober dan, Ana, kakšno presenečenje :)
Si obiskala malo moj blog? Šibam pogledat na tvojega. Mi pa laska dejstvo, da ti je všeč:) Hvala, lep dan.
Jaa, meni je tudi všeč!:)
Super slikce maš!!!:)
ooo, moja punči ima blog :)
hvala za obisk.
Všečno... Tudi če niso le verzi...
Bodi prekrasno... Lucija
dobro dobro
dej napiš še :P
haha :D
Post a Comment